Kam odteka denar za okoljske ukrepe?

Kam odteče v Srbiji denar, namenjen izboljšanju okolja? Vprašanje buri duhove, ko so prestolnica in druga mesta že dober teden med desetimi najbolj onesnaženimi mesti na svetu. Državni vrh poskuša umiriti nezadovoljstvo ljudi z navedbami, da ni onesnaženje nič večje kot pretekla leta, a nevladne organizacije opozarjajo na nenamensko porabo ekološkega davka. V oči bode tudi draga obnova termoelektrarne Kostolac, po kateri niso izpusti strupenega žveplovega dioksida skoraj nič manjši.
 

Nevaren žveplov dioksid

Težki oblaki dima, ki se vijejo iz zastarelih termoelektrarn, vsebujejo ogromne količine žveplovega dioksida, ki škodi zdravju ljudi. Po podatkih Zveze za zdravje in okolje (Heal) samo 16 termoelektrarn z območja Zahodnega Balkana izbruha toliko žveplovega dioksida kot vseh drugih 250 termoelektrarn v EU. Termoelektrarne v Srbiji so leta 2018 po podatkih Elektro-gospodarstva Srbije izpustile v zrak 355 tisoč ton te škodljive spojine, kar je več kot leta 2017. To čudi, saj so leta 2017 zaključili prenovo ene največjih onesnaževalk – termoelektrarne Kostolac, 80 kilometrov vzhodno od Beograda. Zakaj se torej zrak ni izboljšal?

Po prenovi le 16 odstotkov manjši izpust

Na prenovo termoelektrarne Kostolac je po pisanju tednika Vreme opozorila mednarodna organizacija Bankwatch konec leta 2019. Ugotavlja, da je leta 2018 (torej po prenovi) izpust termoelektrarne Kostolac B sicer 16 odstotkov manjši glede na leto 2016, ko termoelektrarna še ni bila prenovljena, a da je še vedno 14-krat večji od dopustnega. Bankwatch se čudi in navede, da sodobna tehnologija omogoča 85- do 95-odstotno zmanjšanje žveplenih izpustov. Zakaj so torej ti še vedno prekomerni? Prenova je trajala tri leta in je stala 130 milijonov evrov. Srbija se je pri tem naslonila na kitajskega izvajalca, podjetje China Machinery Engineering Corporation, in kitajsko opremo.
 

Preberite še:

Onesnaženi zrak nad Balkanom ogroža tudi EU

Neslavno prvo mesto, s katerega je Balkan izrinil Kitajsko
 

Evropska zaskrbljenost

Srbija zamuja tudi z uveljavitvijo evropske direktive o velikih kuriščih. Po njej bi morala do začetka leta 2018 sprejeti nacionalni plan za zmanjšanje izpustov, po katerem bi se morali ti vsako leto zmanjšati, do leta 2023 pa bi morala Srbija štiri termoelektrarne zapreti. Čeprav v vladi trdijo, da upoštevajo direktivo in da gre vse po planu, nacionalni plan še ni niti potrjen. Prenova termoelektrarne Kostolac pa tudi ni prinesla želenih rezultatov. Koalicija 27 – združenje organizacij civilne družbe, ki se ukvarjajo z okoljem – ugotavlja, da deluje v Srbiji tudi vse manj merilnih mest za merjenje škodljivih izpustov in da podatki niso javno dostopni.

Nenamenska poraba ekološkega davka

Končno se je zbudila Energetska skupnost Srbije, ki je pred nekaj dnevi pisala vladi Srbije pismo, v katerem jo opozarja, da se evropska direktiva, ki je začela veljati januarja 2018, ne upošteva. Odgovor pričakuje v dveh mesecih.

Ob tem pa je prišlo na dan, da je država v minulih devetih letih kar 500 milijonov ekološkega davka porabila nenamensko. Kot je zapisal tednik Danas, ki citira raziskovalca Dejana Maksimovića, bi toliko potrebovali za prenovo toplarn in razširitev mreže centralnega ogrevanja, kar bi tudi bistveno izboljšalo zrak.
 

Za okoljske standarde EU 15 milijard evrov

Najtrši oreh v pristopanju Srbije v EU je prav okolje. Po oceni pred desetimi leti je veljalo, da bo morala Srbija vložiti v izboljšanje lastnega okolja 10,5 milijarde evrov, da se bo približala evropskim okoljskim standardom. Po najnovejših ocenah je ta znesek 15 milijard. Države, ki so že vstopile v EU, so morale v času pristopanja dajati za izboljšanje okolja med dva in tri odstotke BDP na leto, Srbija pa zadnjih devet let daje med 0,25 in 0,7 odstotka BDP.