Izrazi evropske (ne)solidarnosti

Jug Italije je iz evropskih strukturnih in kohezijskih skladov v zadnjih letih prejel več sto milijonov evrov, ki so bili med drugim porabljeni za gradnjo obsežnih infrastrukturnih projektov, namen katerih je izboljšati povezljivost in s tem spodbuditi gospodarsko rast.

Medtem ko italijansko gospodarstvo po dolgih letih stagnacije kaže znake okrevanja, v mezzogiornu bistvenega preobrata še ni zaznati. Razkorak med severom in jugom se odraža tudi na politični ravni. Na marčevskih parlamentarnih volitvah je populistično Gibanje pet zvezd premočno slavilo tako rekoč v vseh regijah južno od Rima. Skoraj tri mesece kasneje je stranka skupaj z desničarsko Ligo na robu oblikovanja nove vlade, ki že pred nastankom zbuja velike skrbi med evropskimi politiki.

Zaskrbljenosti nad politično situacijo v Italiji ni manjkalo niti med udeleženci tretjega foruma o strategiji EU za jadransko-jonsko makroregijo, ki se danes zaključuje na Siciliji, čeprav je v izjavah in komentarjih na koncu prevladala zadržanost. »Italija je v procesu oblikovanja nove vlade, videli bomo, kako se bo oblikovala, tudi kakšne rezultate bo imela,« je povedal slovenski predstavnik, državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve Iztok Mirošič. Ob tem je izrazil upanje, da bo sodelovanje Slovenije z novo italijansko vlado uspešno.
 

Razlog za skrb in spodbuda

Nepredvidljivost političnega položaja v Italiji je za EU lahko tako razlog za skrb kot spodbuda za promocijo projektov, financiranih s pomočjo evropskih sredstev, za katere verjame, da lahko državljanom olajšajo življenje, posledično pa tudi izboljšajo podobo Unije. Eden takšnih je primer proge podzemne železnice v Catanii, milijardo evrov vreden projekt, v zadnjih letih realiziran tudi s pomočjo evropskih sredstev.

Večji del juga Italije od leta 2014 skupaj s Slovenijo in še šestimi drugimi državami sodeluje v strategiji EU za jadransko-jonsko makroregijo. Ključni cilj strategije je promovirati gospodarsko rast in napredek v regiji, med drugim z izboljšanjem njene atraktivnosti (za naložbe), konkurenčnosti in povezanosti. Pomemben del prizadevanj je usmerjen tudi v zaščito okolja in različnih vrst ekosistemov. Osrednji temi foruma v Catanii sta bili promet in energetska omrežja, ki sta po besedah Corine Crețu, evropske komisarke za regionalno politiko, ključna spodbujevalca gospodarske rasti in delovnih mest v makroregiji, v kateri živi 70 milijonov ljudi.

Kljub temu, da bodo regije v prihodnosti zaradi izstopa Velike Britanije iz EU po vsej verjetnosti prejemale manj evropskih sredstev, kot so jih do sedaj, je romunska komisarka poudarila, da bo kohezijska politika tudi v evropski finančni perspektivi za obdobje 2021-2027 ostala »najmočnejši izraz evropske solidarnosti« in »najboljši zaveznik makroregionalnih strategij«. A hkrati je države opozorila, da bo na koncu od njih odvisno, ali bo strategija dejansko privedla do konkretnih rezultatov. »Ustvarjanje perspektivne prihodnosti za državljane regije je v vaših rokah,« je povedala Crețujeva.
 

Politična podpora strategiji

Če je kohezijska politika najmočnejši izraz evropske solidarnosti, je upravljanje z migracijskimi tokovi še vedno najšibkejši. V kontekstu izzivov, s katerimi se sooča celotna regija, je Iztok Mirošič med ministrskim zasedanjem posebno izpostavil problem migracij in odpiranje »nove balkanske obalne migrantske poti« ter pozval države, naj storijo več za koordinacijo policij in varovanje meja. 

Predstavniki sodelujočih držav, Italije, Slovenije, Hrvaške, Bosne in Hercegovine, Srbije, Črne gore, Albanije in Grčije, so na Sicilijo prišli predvsem izraziti politično podporo nadaljevanju strategije za jadransko-jonsko makroregijo. »Ta forum mora iti naprej, Slovenija je podala vso podporo, da gre naprej, tako pri koriščenju evropskih sredstev, kot predvsem pri zmanjševanju administrativnih in ostalih preprek, ki preprečujejo učinkovitejšo izrabo sredstev za konkretne projekte,« je poudaril Mirošič.

Slovenija si želi videti več koordinacije procesov med jadransko-jonsko makroregionalno strategijo, evropsko širitveno strategijo in sodelovanje pri projektih, kot je Berlinski proces. Predvsem pa je prepričana, da mora strategija imeti konkretne, oprijemljive rezultate za državljane.