In zmagovalka je – Kitajska!

Hongkonškemu kolumnistu Alexu Loju je nedavna debata med Slavojem Žižkom in Jordanom Petersonom pokazala predvsem naslednje: da je Kitajska povsod, naj bo to dobro ali slabo za preostale dele sveta. Lo je bil v Torontu in poslušal »najbolj popularna javna intelektualca današnjega sveta«, ki sta polemizirala o smislu kapitalizma in komunizma.

Čeprav bi Hongkonžan prej pritrdil Žižku, ko je zatrdil, da je treba nameniti pozornost kitajskemu srednjemu razredu, kajti ta – in ne proletariat – bo določil prihodnost, se ga je močno dotaknilo, ko je Peterson dejal: »Večina vaših idej je napačnih!«
Večina tistega, kar mislimo o Kitajski, je dodal Lo, je v resnici napačno. Motimo se, ko mislimo, da bo pobuda pasu in poti odrešilna za globalizacijo in svobodno trgovino, pa tudi ko smo prepričani, da je ta projekt zgolj »dolžniška past« za manj razvite države.
 

Forum v znamenju Kitajske

Tisto, kar bi morali opaziti, je dejstvo, da je Kitajska v resnici po­vsod, kjer razmišljajo o prihodnosti sveta. To se bo znova pokazalo jutri, ko se bodo v Pekingu na drugem forumu, posvečenem mednarodnemu sodelovanju ob pasu in poti, zbrali visoki funkcionarji iz več kot sto držav, med katerimi bo približno 40 predsednikov države ali vlade.

Glavni gost bo ruski predsednik Vladimir Putin, in čeprav bo že to srečanje imelo pridih avtoritarizma, bodo tukaj tudi britanski finančni minister Philip Hammond, nemški gospodarski minister Peter Altmaier, švicarski predsednik Ueli Maurer, avstrijski kancler Sebastian Kurz, grški premier Aleksis Cipras in italijanski predsednik vlade Giuseppe Conte. Med udeleženci srečanja bosta tudi madžarski premier Viktor Orbán in srbski predsednik Aleksandar Vučić. Ne glede na to, kako bodo poskusili ideološko obarvati ta forum, je tisto, kar stoji na njegovem začetku in koncu, znova – Kitajska z velikim trgom, debelo denarnico in vizijo poti v skupno prihodnost.


Putin bo prišel v Peking iz Vladivostoka, kjer se bo danes prvič sestal z voditeljem Kim Džong Unom, tako da mu že to zagotavlja novo pomembnost geostrateškega mogočneža, ki bo – morda – imel odločilno vlogo pri severnokorejski denuklearizaciji in gospodarskih reformah, s tem pa tudi pri preoblikovanju ameriške prisotnosti na Korejskem polotoku.

Če smo do zdaj omahovali o tem, komu pripada vloga glavnega izzivalca ZDA v boju za prevlado na svetu, sta zdaj Kitajska in njen predsednik Xi Jinping dala jasno vedeti, da imata bolj daljnosežno, bolj razdelano, privlačnejšo in finančno bolj podkrepljeno zasnovo nove postameriške multilateralnosti od tiste, ki jo ponujata Rusija in Putin.
 

Moč retorike in kapitala

Kljub temu ostajajo dvomi o tem, kam vodi kitajska svilna pot. Kitajski sosedje se bojijo predvsem prevelikega zadolževanja, zaradi katerega bi se lahko v odnosih z azijsko velesilo znašli v določeni odvisnosti, a se vedno znova vračajo v kitajski objem. Malezija se je, denimo, odrekla kitajskim infrastrukturnim projektom, vrednim 40 milijard dolarjev, po krajšem razmišljanju pa obnovila sporazum o gradnji železnice ob vzhodni obali. Tudi v Burmi so bili sumničavi do kitajske gradnje pristanišča Čokpju, zdaj pa se o tem znova pogajajo.

Tukaj se najbolj pokaže kitajska sposobnost ponovnega ovrednotenja velikih idej. Na forumu bodo namreč Xi in njegovi funkcionarji z več vidikov poudarili koristnost, transparentnost in predvsem nujnost medcelinskega povezovanja razdrobljenega sveta. Rusija nima takšne retorične moči. Pa tudi ne toliko kapitala. Če parafraziramo Alexa Loja, bo svet na koncu pripadel državi, ki jo zdaj najmanj razumemo. Ni naključje, da je v polemiki med Žižkom in Petersonom znova zmagala Kitajska.