Graycare – zdravstvo za sivolase

New York – V Louisiani več tisoč starejšim grozi, da bodo ostali brez dela zdravstvenega zavarovanja, ker ima zvezna država več kot pol milijarde dolarjev proračunskega primanjkljaja. To za mnoge hkrati pomeni, da bodo morali iz domov za ostarele. Ameriške zdravstvene težave prihajajo tudi nad sivolase Američane.

Vsak dan okoli deset tisoč ameriških babyboomerjev iz izjemno številne povojne generacije praznuje 65. rojstni dan. Darilo strička Sama je zdravstveno zavarovanje prek programa Medicare, za katerega so leta plačevali iz davka na plače. Vanj je vključenih že okoli 48 milijonov starostnikov in še okoli devet milijonov invalidov, mlajših od 65 let. Program se je razvil iz zdravstvenega zavarovanja za vojaške družine, 1965. pa je predsednik Lyndon Johnson prepričal kongresnike, da so ga razširili na vse starostnike. Njegova prva zavarovanca sta postala nekdanji predsednik Harry Truman in njegova soproga Bess Truman.

Draga doplačila

Američani se v Medicare lahko vključijo v sedemmesečnem obdobju, ki se začne tri mesece, preden dopolnijo 65 let. Če to okno zamudijo, se vsako leto med sredino oktobra do začetka leta še vedno lahko vključijo v zavarovanje, a bodo zaradi te zamude do smrti plačevali dodatne stroške. Na srečo so prejemniki pokojnin v državnem programu Social Security pogosto avtomatsko vpisani v Medicare, toda odkar se je starost za upokojevanje premaknila na 66 let, se jih čedalje več ukvarja z zapleteno birokracijo, napake pa so lahko drage.

Drago je lahko tudi spoznanje, da osnovni program ne plačuje mnogih stroškov, mnogi upokojenci so namreč presenečeni, da vanj niso vključeni zobozdravstvene storitve ter zdravljenje vida in sluha. Po oceni finančnega podjetja Fidelity Investments, ki se ukvarja tudi s pokojninskim varčevanjem, bo povprečni ameriški upokojenski par od 65. leta do smrti potreboval še dodatnih 280.000 dolarjev za zdravstvene storitve, ocena samo za moške je 133.000 dolarjev, za ženske 147.000 dolarjev. Pri čemer v ta že tako osupljiva števila sploh niso zajeta zdravila brez recepta, večina zobozdravstvenih storitev in dolgotrajna oskrba starostnikov, temveč le premije in doplačila ter samoplačniške storitve Medicara.

Sociala na merku

Najrevnejše rešujejo posebni programi pomoči, ki nekoliko olajšajo te stroške, denimo plačevanje zdravil na recept, zvezne države imajo svoje ločene oblike pomoči, ki lajšajo zdravstvena doplačila za starejše z najnižjimi dohodki. Okoli tretjina starostnikov svoje zdravstvene račune plačuje tudi s pomočjo zasebnih zavarovalnih programov, ki dopolnjujejo Medicare.

Medicare je tako kot vsi socialni programi države nenehno na merku republikancev, še posebno kadar znižajo davke, nato pa zaskrbljeno ugotovijo, da mora država bolj varčevati. Vodja desnice v spodnjem domu Paul Ryan je konec preteklega leta znova začel ugotavljati, da so stroški za zdravstveno zavarovanje starejših in revnih (program Medicaid) preveliki. Tako naj bi začel prepričevati predsednika, naj podpre pobude za zdravstveno pipico. Donald Trump je kot kandidat po eni strani z vso silo napadal zakon o dostopni oskrbi (ki je postal znan kot Obamacare), s katerim je prejšnji predsednik Barack Obama poskušal zagotoviti obvezno zdravstveno zavarovanje za vse Američane. Po drugi je obljubljal, da se ne bo dotaknil svete trojice ameriške socialne države, državnih pokojnin (program Social Security) ter obeh zdravstvenih zavarovanj, Medicare in Medicaid.

Medicare za vse

Ryanovo prigovarjanje je očitno padlo na plodna tla, saj je predsednikov februarski predlog proračuna vseboval 266 milijard dolarjev vredne reze v Medicare. Predsedniški proračunski predlogi so ponavadi bolj seznam želja in napoved njihovih političnih prizadevanj, saj je državni mošnjiček trdno v rokah kongresa. Še posebno v volilnem letu, ko republikanci branijo svojo večino v obeh domovih kongresa, ni pričakovati (resnih) posegov v socialne programe. Demokrati pa hkrati mahajo s poročilom neodvisnega kongresnega urada za proračun, po katerem bodo republikanski davčni rezi koristili predvsem premožnim, naraščajoča proračunska luknja pa bo ogrozila najbolj ranljive, ki upajo na pomoč države. Obvezna poraba, kamor spadajo socialni programi, predstavlja že več kot polovico vsega proračuna in vse bolj žuli desnico, ki zahteva njihovo reformiranje.

Po drugi strani je izjemen pečat leta 2016 pustil neodvisni senator Bernie Sanders, ki je v svoji predsedniški kandidaturi pri demokratih poudarjal uvedbo enotnega državnega zdravstvenega zavarovanja (kot ga poznamo v Evropi). S svojimi zamislimi je prisilil Trumpa, da je obljubljal zaščito socialnih programov (kolikor so Trumpove obljube pač vredne), predvsem pa je pri demokratih zasejal seme, da zdaj vse več njihovih kandidatov zagovarja Medicare za vse, razširitev programa, ki bi praktično pomenila uvajanje splošnega državnega zavarovanja. Toda pot do tja je še dolga, kar kaže Kalifornija, kjer imajo demokrati v rokah vlado in parlament. Načeloma podpirajo enotno državno zavarovanje, toda izračun stroškov je skoraj povsem ustavil prizadevanja.