Fikret Alić: Vsi imamo raje življenje kot puško in vojno

Letos mineva trideset let od genocida v Srebrenici. Med tistimi, ki so se za las ognili gotovi smrti, je Fikret Alić, ki po besedah Delovega novinarja Novice Mihajlovića v nekem trenutku – ko se je shiran znašel na naslovnici revije Time – postal to, kar si nikoli ni želel biti: obraz velike tragedije, ki je v 90. letih doletela Bosno in Hercegovino.

»Preživel je nekaj, česar običajen človek nikoli ne bi smel doživeti, kaj šele preživeti,« je poudaril v uvodu v podkast, ki sta ga v Delovem studiu posnela pred kratkim, ko se je Alić mudil na enem od dogodkov, ki ga je Muslimanski kulturni center pripravil v Cankarjevem domu v spomin in opomin. Njegovo poslanstvo je zdaj, da govori o tem, kar se je zgodilo, da se ne bi ponovilo – a se še kar dogaja.

(KOMENTAR) Zaradi genocida je težko verjeti v mir

»Če nas je bog poslal na ta svet, da živimo, kot se spodobi, zakaj živimo v sovraštvu in vojni?« se je vprašal ob začetku pogovora in pozval: »Povežimo se, združimo se, na svetu je dovolj prostora za vse. Ne potrebujemo vojne – obstaja dovolj bolezni, ki nas lahko pobijejo brez vojne.«

Izkušnja iz taborišč Keraterm in Kronopolje, kjer so ga pretepali in mučili, je na njem pustila trajne psihofizične posledice, ki jih poskuša ublažiti s pripovedovanjem, terapijami in zdravili. Še vedno občuti bolečine po vsem telesu, boli pa ga tudi, da so se tedaj zaradi medetničnih trenj v Bosni in Hercegovini drug proti drugemu obrnili sosedje in prijatelji. »Ko sem živel na Danskem, so me spraševali, ali je kaj takega sploh mogoče. Žal je.« S tistimi, ki niso počeli takšnih stvari, je danes, ko po vmesnem bivanju v tujini spet živi doma, v korektnih odnosih, z drugimi se, pravi, nima kaj pogovarjati.

Pri tem poudarja, da se vsakič, ko se v Prijedorju spominjajo belih trakov, s katerimi so nekoč označevali Bošnjake, najde kdo, ki jih pozdravi s tremi dvignjenimi prsti, ne dovolijo jim postaviti spominske plošče, otroke pa v šolah po Republiki Srbski učijo, da je na dosmrtno ječo obsojeni vojni zločinec Radovan Karadžić narodni heroj. »Ljudje lažemo drug drugemu, vsi pa smo iz krvi in mesa. Vsi imamo raje življenje kot puško in vojno,« meni Fikret Alić o potvarjanju zgodovine. O življenju v Republiki Srbski pa: »Pravijo, da so vsi pametni odšli od doma, no, jaz sem eden od tistih bedakov, ki ne gremo nikamor. Samo z nogami naprej me lahko odnesejo od doma.«

Prepričan je, da Bosna in Hercegovina, ki je sicer vse bolj prazna, je in mora ostati enotna država vseh njenih narodov, »da se prenehamo preštevati, kdo je čigav in kaj po rodu, da se poenotimo in za vodenje svoje države ne kličemo več na pomoč tujcev«; hkrati pa meni, da bi gotovo živeli bolje, če bi vstopili v Evropsko unijo.