»Džuče« po kitajsko

Še preden je ameriški predsednik Donald Trump v torek prekinil pred kratkim sklenjeno trgovinsko premirje s Pekingom in napovedal, da bo »za zaščito državne varnosti« omejil kitajske naložbe v ameriško visokotehnološko industrijo, je kitajski partijski in državni vodja Xi Jin­ping zahteval od svojih znanstvenikov, naj zagotovijo tehnološko samozadostnost druge gospodarske sile na svetu.

»Samo s samoodločbo in inovacijami je mogoče priti na svetovni vrh kot vodilna tehnološka sila,« je v ponedeljek povedal Xi na skupni letni skupščini akademije znanosti in akademije inženirstva. »Razmere pritiskajo na nas. Preizkušnje pritiskajo na nas. Poslanstvo, ki ga opravljamo, pritiska na nas.« Kitajska je, skratka, stopila na področje, ki bi ga lahko poimenovali »džuče« s kitajskimi lastnostmi. Spominja na severnokorejsko doktrino samozadostnosti, le da jo je pokojni vodja Kim Il Sung razumel kot »opiranje na lastne moči« pri proizvodnji hrane, vsakodnevnih potrebščin in orožja, kitajski predsednik pa misli predvsem na računalniške čipe.

Toda dan zatem je Trump še enkrat pokazal, zakaj je Kitajska prisiljena poskrbeti za tehnološko samozadostnost. Če se uradni Peking ne bo takoj resno začel ukvarjati z vprašanjem kraje ameriške intelektualne lastnine, je v torek zagrozila Bela hiša, bodo za blago, vredno 50 milijard dolarjev, uvedli 25-odstotne uvozne carine. Seznam izdelkov bodo objavili 15. junija, do konca meseca pa bodo sporočili, za katere naložbe bodo začele veljati omejitve.

Kitajsko ministrstvo za trgovino je v medijih takoj kritiziralo kršitev premirja in se odzvalo z grožnjo. »Kitajska vlada bo pripravila posebne ukrepe, s katerimi bo odgovorila na ameriški odstop od sklenjenih sporazumov,« so zapisali v Global Timesu. »Če bi rade ZDA igrale takšno igro, bo Kitajska dobro pripravljena nanjo, in to do konca!«
 

Trumpova taktika »bom – ne bom«

Toda ali je to res? Kitajci zdaj že dobro poznajo Trumpovo taktiko »bom – ne bom«, ki jo uporablja pri vseh pogajanjih – tako trgovinskih kakor o denuklearizaciji –, vendar se nanjo pravzaprav ne znajo ustrezno odzvati. Štirje veliki tehnološki izumi, s katerimi je osrednje cesarstvo v zgodovini naredilo uslugo človeštvu – papir, kompas, tisk in smodnik –, zdaj ne zadostujejo več v boju za vodilno vlogo v svetu. Kitajska je tudi zdaj pripravljena vse zamenjati, samo da bi zmogla sama izdelati vse vrste polprevodnikov, ki jih potrebuje v veliki tehnološki tekmi, od katere je odvisno, komu bo pripadlo 21. stoletje.

Številni ameriški uradni predstavniki ob Trumpovem načinu pogajanja s Kitajsko zmajujejo z glavo, eden izmed njih je celo – resda pod pogojem, da njegovo ime ne bo razkrito – odkrito povedal, da je »predsednik nor«. Toda za azijsko silo je duševno stanje ameriškega predsednika manj pomembno, pomembneje je, ali bo, in to morda prav zato, ker je nor, razkril stvari, o katerih so vsi njegovi predhodniki molčali, in tako prižgal luč v prosto ru, v katerem bi radi Kitajci še nekaj časa imeli rolete spuščene.

Trump je tako najprej vztrajal pri prepovedi izvoza sestavnih delov kitajskemu telekomunikacijskemu podjetju ZTE, nato se je naenkrat, da bi naredil »uslugo predsedniku Xiju«, odločil omogočiti temu proizvajalcu internetne opreme in mobilnih telefonov, da plača kazen 1,3 milijarde dolarjev zaradi kršenja sankcij proti Iranu in ponudi najvišja varnostna zagotovila ter tako vendarle ostane na ameriškem trgu. Toda težava je zdaj v tem, da so številni kongresniki iz obeh velikih strank ugotovili, kako nevarna sta ZTE in Kitajska na splošno, zato bi zdaj radi celo razširili prepoved tudi na Huawei ter preostala podjetja, o katerih je, denimo, senator Marco Rubio naenkrat zatrdil, da »vsa po vrsti vohunijo«.
 

Gibalo visokotehnološkega razvoja

Kitajska je pričakovala, da si bo Trump večkrat premislil, zato je najprej hitro povečala uvoz integriranega vezja in ga od januarja do aprila kupila kar za 36,3 odstotka več kakor v enakem obdobju lani ter zanj odštela skoraj 95 milijard dolarjev. Kitajska vlada je hkrati ustanovila sklad za podporo domačim izdelovalcem polprevodnikov in zanj namenila 120 milijard juanov (skoraj 19 milijard dolarjev). Poleg tega je osrednja vlada v Pekingu prvič uvrstila domače izdelovalce polprevodnikov na seznam dobaviteljev osrednjih procesnih enot za strežnike, ki so do zdaj uporabljali samo Intelove procesorje.

Kitajci, izobraženi na Zahodu, bodo »glavno gibalo« visokotehnološkega razvoja, je Global Times navedel besede uradnih predstavnikov, ki so se pred kratkim udeležili skupščine dveh akademij. Število tistih, ki se z diplomami in izkušnjami vračajo v domovino, se je povečalo zlasti v zadnjih nekaj letih, in prav zdaj je najprimernejši čas za vse, ki bi radi pomagali razvijati kitajsko tehnologijo, da se vrnejo in izkoristijo prednosti pri zaposlovanju, ustvarjajo lastne projekte, najemajo posojila ali zaščitijo avtorske pravice. Povratniki, ki so že delali v zahodnih laboratorijih ali inštitutih, lahko pričakujejo enako visoke plače tudi v domačem okolju. Njihova naloga je odpraviti odvisnost Kitajske od zahodne visoke tehnologije in na tem področju ustvariti »džuče« s kitajskimi lastnostmi. Potem bo trgovinska vojna, s katero grozi Trump, postala nekaj, kar je povezano samo z ostrimi besedami.