Hamburg – Kdo, če ne CDU, naj vlada Nemčiji? S temi besedami in med dolgimi ovacijami se je nemška kanclerka
Angela Merkel po osemnajstih letih poslovila od vodenja svoje stranke. Ali bo, kot si želi, še lahko ostala na čelu vlade, pa bo morda
odvisno tudi od njene naslednice. Tekma za vodstvo CDU, edinstvene v povojni zgodovini in skupaj z bavarsko CSU daleč najdlje vladajoče stranke, je morda res »čista demokracija«, kot je dejala kanclerka, po ocenah večine opazovalcev pa bo imela vzhodnonemška znanstvenica več možnosti za nadaljevanje vladanja s sedanjo generalno sekretarko ter novoizvoljeno vodjo stranke CDU
Annegret Kramp-Karrenbauer v berlinski hiši Konrada Adenauerja.
Novoizvoljena predsednica stranke Annegret Kramp-Karrenbauer. FOTO: Fabian Bimmer Reuters
Za drugega favorita,
Friedricha Merza, ki se je iz aktivne politike poslovil prav med vzpenjanjem Angele Merkel, se je zavzel predsednik bundestaga Wolfgang Schäuble in v Berlinu vrvi od ugibanj, ali bi se politik na invalidskem vozičku ob morebitni vladni krizi sam rad preselil v kanclersko palačo. Tretjemu kandidatu za predsednika CDU, komaj 38-letnemu ministru za zdravstvo
Jensu Spahnu, ne dajejo veliko možnosti za prepričanje večine od 1001 delegata na kongresu CDU v Hamburgu.
FOTO: Fabrizio Bensch/Reuters
V svojem poslovilnem govoru je Merklova spretno opozorila tako na svoje dosežke kot na prioritete za prihodnost, in to ne le v Nemčiji, ampak tudi ali celo še posebej v CDU. Spomnila je na leto 2000, ko je prevzela vodstvo stranke: »K stvari! S tem se je začelo. Tipično Merkel!« Ni pozabila omeniti, da je bila CDU zaradi afere z nezakonitimi donacijami tedaj na tleh ter da so ji prerokovali, da se nikoli več ne bo mogla dvigniti. Današnje obdobje je brez dvoma izziv za Nemčijo in za CDU/CSU, saj je desno od njih nastala Alternativa za Nemčijo, družba pa je globoko razdeljena. Prelomni časi so bili po njenem prepričanju vendarle časi, ko so CDU napovedovali usodo že dolgo izginulih italijanskih krščanskih demokratov. »A se nismo pustili motiti, ohranili smo mirno kri, zaupali lastnim močem ter vsem pokazali. Vrnili smo se k stvari!«
FOTO: Fabrizio Bensch/Reuters
V afero z donacijami je bil vpleten tudi Schäuble, še več, stari kancler
Helmut Kohl, pa čeprav najbrž najbolj kriv zanjo, mu je prav zaradi nje preprečil vzpon na sam vrh nemške politike, nesojeni prestolonaslednik se je moral zadovoljiti z ministrskimi položaji v vladi Angele Merkel in zdaj z vodenjem bundestaga. Da se ne bi kdo motil o njenih poudarkih, je Angela Merkel med 72 lokalnimi in državnimi volilnimi spopadi po svojem vzponu na čelo CDU in kasneje v kanclersko palačo še posebej omenila zadnje deželne, na katerih so zmagali njeni sredinski struji bližnji politiki, med njimi Posarje nekdanje premierke Annegret Kramp-Karrenbauer, Schleswig Holstein
Daniela Güntherja ter Severno Porenje - Vestfalija
Armina Latscheta. Tudi mogočni premier nemške dežele z največ prebivalci, ki je nekoč veljala za rdečo trdnjavo, bo zagotovo igral pomembno vlogo v prihodnji krščanskodemokratski politiki, pa čeprav se ni hotel izreči za svojega favorita ali favoritko.
Dolgoletna predsednica poziva k združevanju »naše države, Evrope, starejših in mlajših, Vzhoda in Zahoda, močnih in šibkejših, mest in dežele, domačinov in priseljencev, nas vseh v CDU in CSU«. Kanclerka je opozorila, da so v sedmih desetletjih Zvezne republike Nemčije konservativci vladali celih petdeset let. »Naša CDU je drugačna od tiste iz leta 2000 in dobro je tako!« je še poudarila odhajajoča predsednica, a čeprav je ponovila svojo mantro, da ni bila rojena niti na tem položaju in še manj kot kanclerka, so se ji ob desetminutnih ovacijah vendarle orosile oči.
FOTO:Fabian Bimmer/Reuters
»Čista demokracija«, s katero je prekinila morebitne zakulisne boje za svojo dediščino, je všeč tudi volivcem. Med tekmo za vodstvo je CDU skokovito povečala priljubljenost in mnogi si želijo, da bi bili vsi trije kandidati še naprej tako ali drugače v igri. A nemško vladajočo stranko bo lahko vodila le ena od njih in delegati so se danes popoldne odločili za Kramp-Karrenbauerjevo.
Komentarji