Dolga pot uresničenja »največjega svetovnega izziva«

Četrt stoletja je minilo od svetovne konference o položaju žensk v Pekingu, kjer se je večina držav zavezala k uresničevanju enakosti med spoloma, leto dni starejša je definicija reproduktivnega zdravja, o kateri so se državni predstavniki strinjali na Mednarodni konferenci o prebivalstvu in razvoju v Kairu (1994). Leta 2020, tik pred predsedniškimi volitvami v ZDA, je avtonomija posameznic na področju reproduktivnega zdravja še vedno (ponekod pa ponovno) negotova.

Ob petindvajseti obletnici pekinške deklaracije in platforme za zagotavljanje enakosti žensk se bodo o (ne)enakosti med spoloma v sklopu 75. zasedanja Generalne skupščine ZN danes pogovarjali svetovni voditelji, med njimi, tako Reuters, kitajski predsednik Xi Jinping, nemška kanclerka Angela Merkel in francoski predsednik Emmanuel Macron.

Kljub temu da so se države v devetdesetih let prejšnjega stoletja strinjale, da so »pravice žensk človekove pravice« – da niso ločena kategorija, temveč so integralni del splošno uveljavljenih pravic –, pekinški cilji do določene mere še vedno ostajajo mrtva črka na papirju: tveganje, da se bodo znašle v ekstremni revščini, je pri ženskah med 25. in 34. letom za četrtino večje kot pri moških, prav tako je bilo v svetovnem merilu skoraj 18 odstotkov žensk (slaba petina) žrtev spolnega ali fizičnega nasilja, ki ga je povzročil partner v preteklem letu, je v poročilu marca letos navedla Komisija ZN za status žensk. Problematično ni le neuresničevanje pekinških zavez, temveč tudi omejevanje obstoječih pravic.
 

Reproduktivna avtonomija še vedno predmet razprave

Omejevanje, celo poskusi revidiranja pravic žensk, predvsem tistih, ki so povezane z zagotavljanjem spolnega in reproduktivnega zdravja, je vse prej kot omejeno na tako imenovane »avtoritarne« države. V ZDA, denimo, ki na mednarodnem parketu poudarjajo svojo »liberalnost« in ki bodo po besedah predsednika Donalda Trumpa »vselej voditeljica na področju človekovih pravic«, se pred novembrskimi parlamentarnimi volitvami ponovno razpravlja o pravici do odločitve za splav, ki je pravno utemeljena na odločitvi vrhovnega sodišča Roe vs. Wade iz leta 1973.



Po smrti liberalne vrhovne sodnice Ruth Bader Ginsburg si Trump prizadeva, da bi njeno mesto zasedla konservativna katoličanka, sodnica Amy Coney Barrett. Če bo Trumpu uspelo imenovanje, bo konservativna struja imela še odločnejšo večino vrhovnih sodnikov, s čimer utegne biti v imenu »zaščite nerojenih« spodkopana pravica do izbire splava v začetnem obdobju nosečnosti in s tem reproduktivna avtonomija žensk v ZDA. Trend k omejevanju pravice do izbire prav tako presega meje ZDA – enako kot predhodne administracije republikanskih predsednikov je tudi Trumpova vlada prenehala financirati vse organizacije, ki se (čeprav s finančnimi sredstvi, ki jih pridobijo onkraj ameriške pomoči) ukvarjajo tudi z zagotavljanjem možnosti za prekinitev nosečnosti.

Medtem ko prihodnost pravice do odločanja o lastnem telesu postaja vse bolj negotova v ZDA, si v Južni Ameriki podporniki pravice do izbire še naprej prizadevajo za uzakonjenje varnega, zakonitega in brezplačnega splava. Kako pomembna je ta pravica pri odpravljanju strukturnih neenakosti v družbi, so mnogi, tudi visoka komisarka ZN za človekove pravice Michelle Bachelet, opozorili ta ponedeljek ob mednarodnem dnevu zakonitega in varnega splava.

Še vedno problematično politično predstavništvo

Če so strukturni problemi žensk, kot sta diskriminacija in nasilje, očesu lahko nevidni, je bila zastopanost žensk na zasedanju Generalne skupščine v nebo vpijoča. Na septembrskem zasedanju je Generalno skupščino namreč nagovorilo več kot 190 visokih predstavnikov držav, od tega le devet žensk. Problem predstavništva je izpostavil tudi generalni sekretar ZN Antonio Guterres, ki je, tako Reuters, poudaril, da se ženske upravičeno počutijo nezastopane, vseprisotno neenakost spolov pa je označil za »največji enovit izziv človekovih pravic po svetu«.