Zrelo in zavezujoče

Zadržanost in celo odkrito nasprotovanje, ki se je v zadnjih dneh pred osamosvojitvijo stopnjevalo iz tujine, celo naraščajoči dvomi, ki jih je bilo zaznati v Sloveniji, so tisti čas pred tridesetimi leti napolnili z negotovostjo, strahom, pa tudi pričakovanji in željami.

Član takratnega predsedstva Slovenije, sicer pa eden najbolj znanih slovenskih pesnikov in intelektualcev dvajsetega stoletja Ciril Zlobec je tudi zato v zadnji Sobotni prilogi Dela, ki je izšla 22. junija 1991, zapisal tudi te besede:

»Ni se še dopolnilo, a ker je neizbežno, lahko že v naprej zapišem: zgodilo se je: Slovenci imamo svojo državo. Toda samo to je tako, kot smo pričakovali, vse drugo nas je pošteno izmučilo in še nas nepri­zanesljivo preizkuša. Pravzaprav smo šele zdaj stopili na trdna tla: rojevanje in še zlasti osmišljenje države ni niti šala niti praznični vrisk veselih fantov in deklet, nedolžni nasmeh otrok, zadovoljstvo starcev, ampak v sleher­nem trenutku zgodovine, tudi našem, ozaveš­čeno hotenje, ki se hoče uresničiti, vendar zadeva ob same neprijaznosti (zelo mil izraz tudi za današnjo slovensko izkušnjo) tudi tam, kjer bi jih najmanj pričakovali.



Nastanki držav so skoraj praviloma vezani na zmagovito orožje, mi o sebi trdimo, da je bila naša edina državnost kultura. V tem je celo nekaj samovšečnosti, vendar tudi priznanje nemoči, da bi si, tako kot mnogi drugi narodi, po lastni volji in okusu in v trenutku, ki bi si ga sami izbrali, ustanovili svojo državo, kar konec koncev pomeni, predvsem v očeh dru­gih, da smo vendarle in v vsakem pogledu narod s pravico, da si samostojno kroji svojo usodo. Ali po Cankarjevo: Narod si bo pisal svojo sodbo sam.

Pogosto slišimo ali beremo, da s sedanjim dejanjem pravzaprav samo uresničujemo ti­sto, česar si niso upali naši predniki. In kot zamujeno priložnost omenjajo leta 1848, 1918, 1945. Resnica je najbrž samo v tem, da se je v teh letih dogajalo in zgodilo tisto, zaradi česar danes lahko, celo v nasprotju s svetovno politično logiko, udejanjamo to, kar v prete­klosti ni bilo mogoče. Seme tega pa je bilo zasejano že davnaj in zorelo je dolgo, dlje od človeškega življenja, kar nas v sedanji evforiji celo zavaja v misel, da je naš osamosvojitveni delež večji, kot v resnici je. Čeprav tudi ta seveda ni majhen.
N
ove države navadno nastajajo ob velikih političnih prevratih, vojnah in revolucijah, mi pa kot da smo izjema. Toda domala hkratni razpad socialističnega sistema kot državne ureditve je v življenju narodov srednje in vzhodne Evrope, pa tudi širše, podoben pre­tres, kot sta bili v tem prostoru prva in druga svetovna vojna. Posledice so v svojem radika­lizmu enake vojnim, torej do kraja radikalne, čeprav se te spremembe dogajajo v mirnodob­skih razmerah in v času, ko je mir nedotaklji­va kategorija v meddržavnih odnosih vsaj na­šega starega kontinenta. Velika, vsesplošna skepsa nad uporabo in močjo orožja, tudi možnega posega JLA v slovenske razmere, je odločilna prednost, ki zmanjšuje naše tveganje ob dokončno objavljeni osamosvojitvi. Svet okrog nas, v katerem smo stoletja izkustveno prepoznavali svojega nacionalnega sovražni­ka, da smo ga občutili že kot dednega, danda­nes potrebuje mir tudi zunaj svojih meja.



Tak­šen evropski mir je namreč že dolgo temeljni ekonomski interes, bogatih ne manj kot siro­mašnih. In spet smo pri enem izmed paradok­sov: z mislijo na takšen ekonomski mir je ob sedanjih mednacionalnih razprtijah v Jugosla­viji slovenska osamosvojitev neprijeten in nezaželen vzorčni primer, ki bi utegnil povzro­čiti ali vsaj pospešiti tudi v drugih večnaci­onalnih državah proces, kakršnega si ustaljeni Zahod ne želi, ker tak, nepredvidljiv, nekon­troliran razvoj ni, kot že rečeno, v njegovem ekonomskem interesu. To zapisujem zato, ker mnogi preprosto ne morejo razumeti, zakaj današnji demokratični Zahod ni naklonjen slovenskim prav tako demokratičnim prizade­vanjem in nesporni samoodločbeni nacionalni pravici.

Življenje ni praznik, lahko ob tem parafrazi­ramo Gregorčiča. Ustanovitev nove države, še posebej če gre, kot v slovenskem primeru, za majhen narod in se zato v njegove odločitve še toliko bolj vmešavata ne samo soseščina, am­pak tudi bolj ali manj vsa svetovna politika, je nadvse resna zadeva, ki lahko zamaje tudi naša še do včeraj tako trdna stališča, še zlasti pa naša čustva. Tako ostaja prazničnost bolj stvar razpoloženja kot kritične zavesti, tega, zaradi česar smo se za ta korak odločili, in manj zaradi tega, ker bo naša jutrišnja real­nost, tista vsakdanjost, ki ji pravimo naš vsak­danji kruh ali, sociološko rečeno, socialni vi­dik te radikalne politične spremembe. Prav je, da je v nas toliko politične in nacionalne zavesti, da ta dogodek občutimo in preživimo kot praznik, morda največji v naši zgodovini, vendar ne bo ta praznik nič manjši, če bo naš zanos obvladljiv, da se ne bi današnje navdu­šenje že jutri sprevrglo v razočaranje.«