Vsak dan v vašem domu – tudi v koronasvetu

Vsak dan, po možnosti ob istem času, v istem nabiralniku ali iz istega kioska, trgovine, pošte ali bencinske črpalke – svež časopis. Kako pomemben je v njihovem življenju, so nam bralci zaupali ob lanski 60. obletnici, in če kdaj, je pomemben v času izrednih razmer, ki vladajo zaradi epidemije koronavirusa. Novinarji Dela in vsi drugi, ki so nujni v verigi izdaje časopisa, tiskanega in spletnega, ga delamo vsak dan enako prizadevno, resda v zadnjih dneh fizično bistveno dlje drug od drugega, kakor smo navajeni, ter včasih z rokavicami in masko na obrazu.

Ob deveti uri zjutraj, ko se na Dunajski 5 v Ljubljani sestane uredniški kolegij, v zadnjem času v zelo okrnjeni zasedbi, so najbolj marljivi bralci jutranji obred že opravili. Kava, morda tudi zajtrk, in časopis, spletni ali na papirju, nato se dan lahko začne, pa čeprav v negotovih časih in med štirimi stenami doma.



Tam je tudi večina novinarjev Dela; delamo od doma in v polnem pomenu besede izkušamo, kaj pomeni usklajevanje dela, družinskega življenja in gospodinjskih opravil. Motenj je, še zlasti če je pri hiši živahna mladež, gotovo nekaj več, informacije in delovne naloge prihajajo med tem, ko jemo zajtrk, pripravljamo malico, rešujemo naloge, sestavljamo legokocke, umivamo ali razkužujemo roke in pridigamo o tem, kako je treba to početi, delovni kotiček si ustvarimo, kjerkoli je mogoče (in je vsaj malo miru): v sobi, kuhinji, na terasi, balkonu, celo na vrtu.

Ostanimo zdravi!

In medtem ko je po domovih precej živahno, je Črna vdova kot mesto duhov. Nikjer nikogar. Vratar pri vhodu, nad njim pa tako rekoč prazna nadstropja, v pritličju zaprt bife, zunaj prazno parkirišče. Tudi v uredništvu so mize večinoma prazne, na nekaterih razkužila.

Vsak dan pride v redakcijo Dela ista skupina: dnevni urednik, namestnica odgovornega urednika, spletni redaktor, uredniki gospodarstva, zunanje politike, športa, magazinskih tem, nekaj ur za njimi še tehnični urednik in lektor. Njihov prvi pozdrav vsako jutro je: Ostanimo zdravi! Sedijo vsak za svojim delovnim otokom, med njimi je več metrov razdalje. Drugi delajo od doma, novinarji, redaktorji, lektorji, likovni urednik, tehnični uredniki, infografiki in tajnici. Vsi razen fotoreporterjev, ki smejo edini, ustrezno zaščiteni, na teren.



Ko uredniški kolegij snuje časopis za prihodnji dan, je ekipa spletnega Dela že lep čas v pogonu. Prve novice začnejo objavljati kmalu po šesti zjutraj in tako urednike na delovnem mestu pričakajo glavne novice, ki že krojijo jutro, a dan je še premlad za zadnjo besedo. Nato tišino in mraz (v redakciji kar naprej odpiramo okna in zračimo) vendarle presekajo telefonski klici. Kličejo novinarji, ki so doma. Desetine njih, ki pripravljajo nove in nove zgodbe o času, ki ga živimo in ki ga v taki podobi nismo še nikoli doživeli. To je delo na daljavo, ne delo na terenu.

Pogovarjajo se po telefonu, sprašujejo po elektronski pošti, brskajo po statistikah in dokumentaciji, preverjajo pristojne, kličejo svoje vire, analizirajo situacijo (tu in tam nas o lokalnem dogajanju obvestijo tudi bralci). Novinarji so z uredniki ves čas v stiku o dolžini svojih člankov, tematiki, sogovornikih, glavnih poudarkih, ki jih nato v domači pisarni oblikujejo, izpilijo in spravijo v redakcijski sistem. Kakšna je danes statistika koronavirusa v Sloveniji ... Vlada sprejela nove ukrepe ... Življenje v Zagrebu po potresu ... Šolarji v šoli med štirimi stenami ... Polovici francoskih klubov grozi stečaj. Enako velja za fotografe, njihove sledi po terenu kažejo fotografije, ki pripotujejo v sistem.



Seveda telefonske povezave niso edina vez z delom doma. Tu so še elektronska pošta, skype, SMS-sporočila, whatsapp, viber, messenger in druge aplikacije, ki omogočajo neovirano komunikacijo vsak hip znova in znova. Smo daleč in vendar blizu. Redakcije so si naredile svoje komunikacijske skupine, v katerih komunicirajo, kot bi bili za isto mizo, vse uredništvo ima vpogled v dogajanje: kdo piše, o čem piše, kdaj bo objavljeno.
 

Šest izvodov na sekundo

Različico na ipadu bralcem predamo ob 21.30, zadnja stran gre v tiskarno ob 23.00. Vmes sestavljamo radijski oglas, besedilo za plakate, preverjamo zadnje novice na Delovi spletni strani, ki se umiri šele opolnoči. Ko člani uredništva, ki se vsak dan zberejo na Delu, časopis dokončajo, ga izročijo v varne roke tiskarjev. Zaščitne ukrepe smo v družbi Delo in distribucijski družbi Izberi uvedli še pred uradno uvedbo – ne le da bi obvarovali sodelavce, ampak tudi bralce Dela ter tako poskrbeli, da se širjenje okužbe čim prej zajezi in se življenje vrne v ustaljene tirnice. Zaposleni v tiskarni so razdeljeni v dve ekipi, ki se med seboj ne srečujeta in ne mešata. Fizični stiki med oddelki so kar najbolj zmanjšani, če je le mogoče, komunicirajo po telefonu ali elektronski pošti.



V procesu tiska in sortiranja vse do nalaganja v kombije oziroma tovornjake za dostavo se delavci časopisa sploh ne dotaknejo, saj poteka proces avtomatizirano in v celoti strojno, s hitrostjo šest izvodov na sekundo. Pozneje, pri nalaganju, skrbno pazijo na razkuževanje in uporabo zaščitnih sredstev. Tudi raznašalci imajo navodila, da uporabljajo zaščitna sredstva, zato je tveganje prenosa okužbe zmanjšano na minimum. Del naših časopisov na dom dostavi Pošta Slovenije, ki je prav tako sprejela stroge zaščitne ukrepe.
 

Dan, ki se nikoli ne konča

Ko uredništvo časopis pošlje v tiskarno in urednik na spletu objavi zadnji članek, se delovni dan nikakor ne konča. Novinarji in uredniki na svojih domačih zaslonih pogledujejo proti novemu. Za okni je Ljubljana, Slovenija, za računalniškimi ekrani pa ves svet.



Iščemo zgodbe, ki sedanjo situacijo jasno predstavljajo bralcu, odgovarjajo na njegova vprašanja, razblinjajo dvome in strahove. Mu pojasnjujejo svet in ga mirijo. Mu svetujejo, kako prebroditi ta čas in ga hkrati čim bolje izkoristiti zase, za svoje najbližje. In iščemo tudi zgodbe, ki bralca razveseljujejo. Nekaj smo se namreč že naučili: v še tako slabem je vedno tudi kaj dobrega. To nas navdihuje, pelje naprej in to navsezadnje vrti naš svet.