V Janševih rokah je, kako bo zapisan v zgodovino

Sogovornik ocenjuje, da bo Janez Janša v zgodovino lahko šel – kljub madežem – zapisan kot osamosvojitelj in predsednik vlade, ki je Slovenijo približal zahodnim standardom svobode in demokracije, ali pa kot nekdo, ki je samo poskrbel za zamenjavo »prvorazrednih« pri koritu.

Kdo je Gregor Virant? Oktobra leta 2011 je skupaj s somišljeniki ustanovil Državljansko listo. Na ustanovnem kongresu je bil izvoljen za predsednika stranke, podpredsednik pa je postal ekonomist Janez Šušteršič. V prvi vladi Janeza Janše je opravljal funkcijo ministra za javno upravo, Šušteršič pa je bil minister za finance.



Na volitvah decembra 2011 je stranka osvojila osem poslanskih mest. Stranka je sodelovala v Janševi vladi, dokler Komisija za preprečevanje korupcije pod vodstvom Gorana Klemenčiča ni izdala poročila, ki je bilo obremenjujoče za predsednika vlade. Ker Janez Janša ni bil pripravljen odstopiti z mesta premiera, je Državljanska lista sodelovala v skupini strank, ki so 27. februarja 2013 izglasovale konstruktivno nezaupnico Janševi vladi. S 55 glasovi za in 33 proti je postala mandatarka za sestavo nove vlade Republike Slovenije Alenka Bratušek. Stranka je nato sodelovala v njeni vladi, Virant pa je bil tedaj minister za notranje zadeve. Na volitvah v evropski parlament leta 2014 ni osvojila nobenega mandata, Virant pa je odstopil z mesta predsednika stranke, ki na državnozborskih volitvah 2014 ni dosegla parlamentarnega praga. Virant se je umaknil iz politike.

Gregor Virant je v času druge vlade Janeza Janše opravljal funkcijo predsednika državnega zbora. Zdaj je direktor programa Sigma pri OECD, o čemer je pisal časnik Finance. Sigma je skupni program evropske komisije in OECD, ki ga financira Bruselj, organizacijsko pa je umeščen v OECD. V okviru tega programa ocenjujejo napredek držav kandidatk na področju reforme javne uprave, so podpora evropski komisiji in vladam držav kandidatk, držav vzhodnega partnerstva (Eastern partnership) in južne soseščine (Souhern neighbourhood) pri reformi javne uprave.

Službo, neto osnovna plača je deset tisoč evrov, z dodatki pa je lahko še okoli tri tisoč evrov višja, je dobil na temelju javnega razpisa, na katerega naj bi se prijavilo okoli sto kandidatov. Prestal je izbirni postopek, na funkcijo pa ga je imenoval generalni sekretar OECD José Ángel Gurría. Pred nastopom nove službe je Virant za omenjeni poslovni časnik izjavil, da zanj ni lobiral nihče in da ga je najbolj razveselilo, ker je prišel v okolje, kjer je mogoče računati na res profesionalen in fer postopek. Njegov mandat traja tri leta, je še povedal, z neomejeno možnostjo podaljševanja do 65. leta starosti. Njegova predhodnika sta bila na funkciji osemnajst in sedem let.


 

Na twitterju ste te dni izjemoma izrazili svoje osebno mnenje o slovenskem političnem dogajanju – ko ste spomnili na svoj tvit ob izvolitvi Marjana Šarca. V njem ste zapisali »ob vsaki izvolitvi PV sem si rekel, no, morda, pa bo. Tokrat ne morem. To je zdaj dno in čas me žal ne bo demantiral«. Zakaj ste tako ocenili?

Raven kompetentnosti predsednika vlade in večine ministrov je bila kritično nizka. Ta služba je strašno zahtevna. Gospod Marjan Šarec sicer ima nekaj političnega talenta, vendar so njegove vodstvene kompetence za opravljanje tako zahtevne službe ničelne.
 

Kot kaže, bomo dobili novega starega premiera. Tudi sami ste bili pred leti del politike, kakšen predsednik vlade bo Janez Janša v primerjavi z Marjanom Šarcem?

Slovenija potrebuje vsaj dva mandata desnosredinske vlade, tako da me po tej plati sprememba veseli. Glede mandatarja pa takole: Janez Janša je stokrat kompetentnejši za pozicijo predsednika vlade kot Marjan Šarec, a iz lastnih izkušenj lahko rečem, da ima ob številnih kvalitetah tudi nekatere zelo slabe lastnosti. Tako da imam določene dvome, a vsaj upanje, da bo šlo dobro.
 

Če vam rečem »volk dlako menja, nravi pa ne«, kaj bi odgovorili?

Da pregovor načeloma drži, a da se ljudje tudi spreminjamo. V vsakem od nas je – v različnih kombinacijah – dobro in slabo. Od zunanjih okoliščin in posameznikove modrosti je odvisno, kaj prevlada.
 

Verjamete v kadrovsko in balansirano koalicijo, koliko manevrskega prostora ima sploh SMC, da ne počepne pred SDS, podobno Desus, saj si odhoda na volitve ne more privoščiti?

Koalicijske stranke imajo veliko odgovornost, da zagotavljajo sistem zavor in ravnotežij v koaliciji in preprečujejo zlorabe oblasti, ki bodo skušnjava za vodilno stranko koalicije. Imam pa precejšnje dvome, ali so za to sploh zainteresirane, predvsem pa, ali so sposobne parirati učinkovitemu političnemu stroju, ki se mu reče SDS.


 

Kako bo tretjo priložnost izkoristil Janez Janša?

Številni smo bili prepričani, da vlade desne sredine ne bo več, dokler bo na desni hegemon Janša. Neverjetna vztrajnost in precej sreče – Marjan Šarec je Janezu Janši z nezmožnostjo izgradnje in ohranitve koherentne koalicije ter na koncu s katastrofalno napako odstopa vlado dobesedno podaril – ga je pripeljala do tretje možnosti. Zdaj je vse odvisno od njega. V zgodovino bo lahko šel – kljub madežem – zapisan kot osamosvojitelj in predsednik vlade, ki je Slovenijo približal zahodnim standardom svobode in demokracije, ali pa kot nekdo, ki je samo poskrbel za zamenjavo »prvorazrednih« pri koritu.
 

Kje vidite razloge za to protijanševsko razpoloženje pri nas in za ocene, da predstavlja nevarnost za slovensko demokracijo? Je ta demonizacija upravičena?

Protijanševsko razpoloženje je zmes strahu pred izgubo rent in privilegijev ter iskrenega nelagodja ob Janševem političnem stilu in bremenih v njegovem nahrbtniku. Če bo zmogel dovolj modrosti, bo ignoriral prvo vrsto kritik in se zamislil ob drugi ter potegnil določene nauke za prihodnje ravnanje. Druga skupina kritikov lahko sčasoma spremeni mnenje. Moje osebne izkušnje z njim so večplastne. Kot minister v njegovi vladi sem imel precej več dobrih kot slabih izkušenj. V resnici je dober strateški vodja in rezultatov, ki sem jih dosegel kot minister za javno upravo, brez njegove podpore ne bi mogel. Res pa je, da me je že takrat v SDS marsikaj motilo. Na primer dvojna merila: pogosto pretirana kritičnost do »nenaših« in popolna nekritičnost do »naših«, med katerimi so nekateri končali z obsodilnimi sodbami.

Kot koalicijski partner pa imam več slabih izkušenj kot dobrih. V političnem boju je SDS brezobzirna. Strankarska politika nasploh je – vsaj pri nas – žal polna brezobzirnega makiavelizma. Kdor ne sprejme teh pravil igre in se jim ne prilagodi, ne more uspeti. V tem pogledu je naša politična kultura svetlobna leta za Švico, Norveško, Finsko in podobnimi državami. Čudovito bi bilo, če bi se zmogli prebiti na višjo raven, a bojim se, da bo trajalo še nekaj generacij.


 

Kakšen je pogled na Slovenijo iz Pariza, kjer delate in živite zdaj? V enem svojih zadnjih čivkov ste objavili rezultate raziskave Pisa, ki nas lahko navdaja z zadovoljstvom. V tej mednarodni primerjavi dosežkov učencev in učenk se je Slovenija uvrstila tik za Nemčijo, a pred Francijo, Švico, Avstrijo. Torej na področju izobraževanja nismo zavozili, marsikatera ocena namreč pravi, da je slovenska politika po osamosvojitvi razočarala.

Za zdomca je domovina vedno najlepša na svetu. Če pogledamo podatke, pa kažejo sledeče: HDI, najsplošnejši indeks kakovosti življenja, ki ga merijo Združeni narodi, Slovenijo uvršča na 24. mesto na svetu. Na nekaterih področjih (ohranjenost narave, varnost, dohodkovna enakost, enakopravnost spolov) smo v svetovnem vrhu. Res smo zelo dobri tudi pri dosežkih učencev, ki jih OECD meri v okviru programa Pisa. Po konkurenčnosti gospodarskega okolja, bruto domačem proizvodu na prebivalca, stanju demokracije in pravne države pa smo slabši, med 35. in 40. mestom. Najbolj nas tepe pomanjkanje ekonomske svobode – pretirana regulacija in pretiran delež državnega lastništva v gospodarstvu.


 

Glede na to, da ste zdaj direktor programa Sigma pri OECD, ki ocenjuje napredek držav kandidatk za EU na področju reforme javne uprave, ocenite še slovensko. V kakšnem stanju je? Smo res, na primer, če se primerjamo z Estonijo, v kameni dobi? V Estoniji se prek spleta menda ni mogoče le poročiti, ločiti in prodati stanovanja.

Slovenska uprava ni slaba, lahko pa bi bila mnogo boljša. Je nekje na repu druge tretjine držav članic EU. V zadnjih desetih, dvanajstih letih ni naredila praktično nobenega napredka, prej bi rekel, da je nazadovala. Pred letom 2008 smo bili za države zahodnega Balkana idealni model, danes nas nihče več ne gleda tako. Estonija je zdrvela mimo nas kot gazela mimo polža.
 

Zdi se, da se slovenska politika ni znala lotiti marsikaterega temeljnega problema naše družbe – demografije, na primer. Več kot deset let nismo zgradili nobenega javnega doma za upokojence. V Osilnici in Vrtojbi že leta stojita dva nedokončana. Očitno nihče ni razmišljal dolgoročno, kaj bomo s komunalnim blatom, ne z odpadki ... Imamo pa recimo Teš 6, milijone pa zapravljamo za stvari, ki niso nujne. Zadnja takšna je 1,2-milijonska pogodba ministrstva za delo z agencijo Pristop za kampanjo odprave medgeneracijskih stereotipov in vzpodbujanja medgeneracijskega sodelovanja na delovnem mestu.

Gre za mešanico kriminala, korupcije, neodgovornosti, mediokritete in nesposobnosti. V veliki meri je to posledica dejstva, da po komaj 30 letih kot narod še nismo zreli za kakovostno upravljanje lastne države. Nikoli prej je nismo imeli, pa tudi 45 let socializma je pustilo globoke brazgotine v mentaliteti.