Tisti, ki nenehno zahtevajo spremembe, so se najmanj pripravljeni spremeniti

»Ni se treba spremeniti. Preživetje ni obvezno.« Zelo popularna in velikokrat citirana ironična misel Wiliama Edwardsa Deminga, ameriškega fizika in statistika, ki je izoblikoval svojo teorijo o optimalizaciji in učinkovitosti, je postala danes nekakšen aksiom. Večina sledi vseobsegajoči zapovedi, da so stalne, celovite, pogosto tudi radikalne in brezkompromisne spremembe temeljni pogoj za srečo in uspeh posameznika.

Izrazi, kot so sprememba, reforma, reorganizacija, transformacija, preobrat, prevrat ..., so zdaj osnovni sestavni del skoraj vsakega javnega diskurza. Pridigajo jih s političnih in gledaliških odrov, v šolah in na univerzah, v galerijah in muzejih, o nujnosti sprememb govorijo filozofi, sociologi, umetniki, politologi, teologi in antropologi, o njih pojejo pop pevci in pridigajo takšni in drugačni new age terapevti, svetovalci, motivatorji in zdravilci. In predvsem je nešteto zapovedi in tudi receptov, kako in kaj, na medmrežju in družabnih omrežjih. Skoraj povsem se je že zakoreninil občutek, da je s človeško raso že v osnovi nekaj temeljno narobe in da je potreben fundamentalni preskok na drugačno kakovostno raven.

Nasprotni učinki

Pravzaprav ni področja, kjer ne bi pričakovali ali zahtevali sprememb, od svetovnega »neoliberalnega« družbenega sistema do osebnega zunanjega in intimnega duhovnega profila. Poklic in delovno mesto naj bi bila deležna stalnih modifikacij in sledenja najnovejšim smernicam. Nemški sociolog Guido Becke z univerze v Bremnu opozarja, da je izjema zdaj postala pravilo, poleg pozitivnih vidikov pa lahko povzroči tudi resne psihosocialne probleme posameznika in – kar je seveda v popolnem nasprotju s proklamiranimi cilji – negotovost, nesamozavest in posledično pomanjkljivo ustvarjalnost in nižjo učinkovitost.
Posameznik je tarča tudi stalnih tutorskih direktiv o družbenih vprašanjih, torej kakšen mora biti njegov svetovni nazor, kaj se spodobi zagovarjati in kaj je treba brez globljega uvida ali soočanja mnenj zavrniti. Nasveti glede zdravega načina življenja, rekreacije in pravilnega prehranjevanja skačejo že iz vsake tiskane ali medmrežne strani. Vrstijo se apokaliptične napovedi (nekateri so prepričani, da je apokalipsa že nastopila), da nas čaka zelo temačno prihodnost, če ne bomo vzpostavili povsem drugačnih družbenih paradigem. Vendar se je težko izogniti vtisu, da vsa ta histerija pravzaprav ne presega prazne deklarativnosti, iskanja bližnjic, predvsem pa ustvarja zgolj navidezne spremembe zaradi sprememb samih, medtem ko se svet še naprej vrti po svojih lastnih zakonitostih.

Nerešljiv dvojni položaj

Ves ta aktivizem seveda ni nekaj novega, novost sta predvsem njegov obseg in agresivnost kampanj. Te so pogosto tudi v notranjem nasprotju, saj v isti sapi poslušamo pozive o nujnosti osebnih sprememb ter opomine, naj ohranimo svoje individualne karakteristike in se ne prepustimo trendom, ki jih vsiljujejo drugi. Bodi, kar si je slogan, ki ga v marketinške namene uporabljajo brezštevilne korporacije, ki pa nam ob drugih proizvodih in storitvah z maksimo, da so edina stalnica v življenju spremembe, svetujejo naj čim prej spremenimo svoje življenjske navade, kar nam bo z njihovo pomočjo uspelo brez posebnega truda. Ali kot je zapisal sociolog in filozof Jean Baudrillard: »Smo v nerešljivem dvojnem položaju – vrstijo se pozivi, da se oblikujemo v avtonomne, odgovorne, svobodne in zavedne subjekte, hkrati pa v podložne, inertne, ubogljive in primerne objekte.«

Od tod tudi pojav novih, zelo nenavadnih figur na politični sceni. Klasično ustvarjanje političnih elit iz podmladkov etabliranih strank (ki je bilo res pogosto rigidno, birokratsko in nedomišljeno) se je transformiralo v popolno arbitrarnost. Še desetletje ali dva nazaj si ne bi mogli predstavljati, da bi ZDA vodila oseba, kot je Donald Trump, da bo na čelu Rusije nekoč povsem nepomemben KGB aparatčik Vladimir Putin ali da bo predsednik Venezuele nekdanji voznik avtobusa Nicolas Maduro, ki naokoli povsem prostodušno razlaga, da mu pokojni Hugo Chávez še vedno pošilja sporočila iz onostranstva, in sicer preko ptičkov, ki čivkajo na Madurovih ramenih. Slovenija prav nič ne zaostaja. Formula tako imenovanih novih obrazov še vedno zmaguje na volitvah, vedno znova so v igri tudi napovedi reform. Reforme zdravstva, sodstva, kulture, pokojninska in davčna reforma so večna mantra, a do njih nikoli ne pride. Pojavljajo se tudi nekatere bolj revolucionarne zamisli, ki pa ob vključitvi v politični establišment, kot kaže primer stranke Levica, hitro zvodenijo v pragmatične kozmetične popravke.

Dezorientacija in destabilizacija

»Problem ideologije radikalnih in stalnih sprememb je, da v njih pogosto ni nič transformativnega, inspirativnega, vsebinskega ali etičnega, temveč zelo pogosto prevladuje manipulativno, navidezno, oblastniško in piarovsko,« pravi antropolog, sociolog kulture in filozof dr. Vlado Kotnik s primorske univerze. Že Tolstoj je ugotavljal, da so se tisti, ki nenehno zahtevajo spremembe, najmanj pripravljeni spremeniti. Že kar manične zahteve po radikalnih spremembah po njegovem mnenju sodijo v okvir novooblastniškega diktata, ki želi ljudi iztrgati iz njihovih lastnih življenjskih itinerarijev, jih odtujiti od lastnih družbenih nujnosti in potreb, jih oropati lastnih pozicij do pogleda na svet ter jim vsiliti vizijo družbe, ki ni nujno njihova lastna.

»Če vam uspe življenja ljudi 'vreči s tečaja', jih dezorientirati, destabilizirati in diskvalificirati v njihovih življenjskih rutinah, ki so tako, kakor spremembe in razvoj, enako inherentne človeškim skupnostim ter pomembne za njihov obstoj in nadaljevanje, jih okarakterizirati kot nezadostne, neučinkovite, neustrezne, neprilagodljive, potem so cilji jasni – ljudi narediti še ranljivejše in bolj pripravljene na to, da bodo nase sprejeli tuja bremena na način, kakor da gre za njihove lastne življenjske nujnosti in izbire. Če parafraziram francoskega sociologa Pierra Bourdieuja, družbene spremembe so inherentno družbeno dejstvo vseh kultur in družb v človeški zgodovini, zato ne potrebujejo ne posebne 'usode' ne posebne 'advokature'. Potrebujejo pa stalno refleksijo in stalni analitski monitoring njihovih ideoloških instrumentalizacij, apropriacij, hierarhizacij in zlorab«, poudarja Kotnik.

Kotnik hkrati opozarja, da je v plitkosti vseh teh prozaičnih diktatov in lekcij veliko ne le ekonomskega, političnega in kulturnega, ampak tudi simbolnega nasilja, iz katerega nekateri delajo osebne kariere. Klici po spremembah potrebujejo medijske strategije delovanja in parazitirajo na medijski industriji nastopaštva. »Vprašajmo se, kaj bi od njih zares ostalo, če bi se jim odvzelo to bistveno okoliščino, ki se zanje zdi skoraj konstitutivna, skratka, okoliščino, ki ni nujno sredstvo za doseganje cilja, ampak cilj sam. In tu ni izjem, celo takim častitljivim institucijam, kot so univerze, ni prizaneseno. Nasprotno, ideologijo 'stalnih sprememb', nekakšnega instantnega revidiranja znanja – o vednosti skorajda nihče več ne govori, kajti ta ima daljši rok trajanja –, posodabljanja, prenavljanja, ažuriranja študijskih programov, raziskovalnih interesov, znanstvenih agend, učnih načrtov, znanstvenoraziskovalnega dela, je univerze spremenila v tako rekoč sezonske resničnostne šove izjemne tekmovalnosti, prilagodljivosti in merljivosti,« še opozarja Kotnik.

Obdobje kaosa

Sociolog dr. Miran Lavrič z mariborske univerze pa meni, da je aktualni čas prežet s tesnobo tako imenovane družbe tveganja in z njo povezanim histeričnim iskanjem rešitev na kolektivni in individualni ravni. »Številni sociologi so prehodno, nestabilno in nepredvidljivo obdobje stanja napovedali. Immanuel Wallerstein je konec prejšnjega stoletja ocenil, da je več kot petsto let prevladujoči kapitalistični svetovni sistem trčil ob limite, ki jih ne more preseči. Za prvih nekaj desetletij 21. stoletja je zato napovedal obdobje svetovnega kaosa, iz katerega se bo postopno izoblikoval nov svetovni sistem. Pojavljajo se tudi glasni preroki, ki poskušajo tok zgodovine usmeriti v najrazličnejše smeri, kakšen bo rezultat, pa seveda nihče ne zna napovedati«.

Pesnica in pisateljica ter strokovnjakinja na področju psihologije Alenka Rebula vidi problem predvsem v tem, da se potreba po spremembah uveljavlja kot tržno blago. »Površne spremembe so hitro dostopne in jih je mogoče kupovati kot dogodke ali proizvode. Potrebo po nenehni samoobnovi in preobrazbi, ki je del človekovega značaja, zato večinoma izražamo na takšen komercialni način. Iskati potešitev želje po spremembah v površnem tekanju od ene obetavne izkušnje do druge je za številne ljudi danes že življenjski slog,« pravi Rebula. Po njenih poklicnih izkušnjah se ljudje vztrajno upiramo realnim spremembam, ki bi vnesle premike v pogledu na svet, vstopanju v odnose, doživljanju svoje osebnosti, vendar ne smemo podcenjevati tudi potrebe po varnosti, ki je morda še močnejša. »Ljudje bodo lahko množično nasedali propagandi samo zato, ker obeta varnost, popolno zaščito pred negotovim in vedno spreminjajočim življenjem, in bodo zahtevali take spremembe, ki »ustavljajo življenje in rušijo skupnost«.

Prihodnost ni tako črna

Tudi sociolog dr. Samo Uhan z ljubljanske univerze ugotavlja, da varnost postaja vse pomembnejši element, v anketah jo kot prioriteto izpostavlja dve tretjini vprašanih, le pri tretjini je na prvem mestu svoboda, enako je z razmerjem do enakosti. Sicer pa zahteve po večji enakosti ne izhajajo toliko iz občutkov družbene solidarnosti, temveč iz nekakšnega družbenega oportunizma – ljudje z zahtevo po več enakosti ne mislijo revnejših državljanov, ampak izboljšanje ali vsaj ohranjanje lastnega materialnega položaja. Tudi Uhan se strinja, da proces sprememb poteka le na površini, brez referenc in v okolju družbenih medijev in omrežij, kjer se zdi, da lahko vsak, četudi brez vseh kompetenc, postavlja prioritete, zato je vtis kaotičen in histeričen.

V zadnjih desetletjih se je v visoko razvitih državah zgodil tako imenovani postmoderni kulturni preobrat – sindrom sprememb, ki ga obeležuje nov nabor vrednot, izoblikovanih v razmerah socialne in fizične varnosti. Vendar ima slehernik le malo učinkovitih mehanizmov za odločanje. Študije kažejo, da je, kadar se interesi pripadnikov elit razlikujejo od interesov drugih članov družbe, mnenje elit tisto, ki šteje, vpliv »kolektivne volje« volivcev na procese političnega odločanja pa je tako rekoč zanemarljiv. Sicer pa se po Uhanovih besedah Slovenci lahko potolažimo tudi s podatki pred kratkim objavljenega poročila instituta Legatum, ki Slovenijo, glede na tako imenovani indeks prosperitete uvršča na 18. mesto med 149 državami. »To je eno mesto za ZDA, dve pred Francijo, pet pred Japonsko, šestnajst pred Italijo in seveda pred vse konkurentke bivšega socialističnega bloka. Je to dobro ali slabo? Vsekakor je pred nami svetla prihodnost z nekaj odtenki sivo-črne«, meni Uhan.

»Ko se ljudje poskušajo spomniti na najzgodnejše dogodke iz otroštva, pogosto ustvarijo »nove« spomine, da se ne bi spomnili travmatičnega dogodka. V analizi spomina Freud razlikuje med spominjanjem in spominom – spominjanje je način, da se izognemo spominu na bistvene dogodke, je zgolj pregrinjalo za zgodnje spomine s travmatično vsebino, ki omogoči potlačitev travme. Pogosto je tako s spremembami, ki se razglašajo, da ne bi prišlo do resničnih in dolgoročno osvobajajočih sprememb,« meni sociologinja dr. Darja Zaviršek z ljubljanske univerze. Tudi konkretnih primerov je veliko, recimo fiktivna pravica do pitne vode, ki smo jo pri nas vpisali celo v ustavo, ali pa vrsta formalističnih »reorganizacij«, ki pod krinko sprememb sistematično uničuje javne službe.

Narava ne dela skokov, se glasi izrek Gottfrieda Leibniza. Po mnenju antropologa dr. Andreja Natererja z mariborske univerze je sodobni krč logična posledica evolucije. »Številnih avtorji poudarjajo, da se je človek evolucijsko prilagodil na okolje, ki je drugačno okolju, ki smo mu priča v zadnjih nekaj dveh ali treh stoletjih. Ker se biološki, psihološki, socialni in kulturni mehanizmi, ki smo jih kot vrsta razvili, kažejo v sodobnem času kot pomanjkljivi oziroma jih ne moremo uporabiti kot prefabricirane rešitve za aktualne probleme, se izkušnja stresa povečuje«, je dejal Naterer.

Genske manipulacije?

Je rešitev v genskem inženiringu, pri katerem smo že priča najrazličnejšim eksperimentom, tudi mejnim in zelo vprašljivim? Kot piše v svoji knjigi Gen/Intimna zgodovina (nedavno smo dobili tudi poslovenjeno izdajo) zdravnik in biolog Siddhartha Mukherjee, bi lahko bile posledice zelo nepredvidljive. »Bolezen bi morda izginila, toda enako bi veljalo za identiteto. Zmanjšali bi žalost, s tem pa nemara tudi nežnost. Morda bi izbrisali travme, hkrati pa tudi zgodovino. Eliminirali bi mutante, s tem pa tudi človeško variacijo. Odpravili bi šibkosti, obenem pa tudi ranljivost. Zmanjšali bi naključnost, s tem pa neizogibno tudi izbiro«, je kritičen Mukherjee.

In ker je človek pač zelo kompleksno bitje in so časi negotovi je verjetno vsaj minimalna doza ležernosti in zboganosti z usodo prav tako nujna. Vsaj za trenutek si je treba oddahniti od reševanja človeštva in planeta, recimo v slogu ameriškega pesnika Carla Sandburga: »Ne vem, kam sem namenjen, ampak sem na poti.«