Strah ostane doma, v službo gre le dobra volja

Ljubljana – Kupci in prodajalci smo se po začetni živčnosti že navadili na novo realnost med epidemijo koronavirusa, nakupe veliko hitreje in učinkoviteje opravimo kot pred izbruhom epidemije, odnosi znotraj kolektiva ter med kupci in prodajalci pa so še toplejši, kot so bili nekoč. Tako kupce in trgovino po prvem mesecu krize občuti 23-letna Ana Avramovič.

Koronavirus je ustvaril nov razred junakov. Še pred nekaj meseci so za junake veljali mladi finančni strokovnjaki ali mladi iz zagonskih podjetij, ki jih vidite oblečene v raztrgane kavbojke, čez pol leta pa jih že slikajo v kravatah in dragih avtomobilih. Poleg očitnih junakov tega časa, zdravnikov in medicinskih sester, so iz sence stopili še številni prej komaj opaženi poklici, kuharji, snažilke, peki in prodajalke.

Prodajalce in peke je med 19 herojev koronavirusa uvrstil tudi spletni novičarski portal Politico. Ljudje, ki so med najbolj izpostavljenimi, so ključni za vsakodnevno preskrbo prebivalstva z osnovnimi živili in so nekakšen motor ugasnjenega gospodarstva. Kaj se tem ljudem mota po glavi zjutraj, preden odprejo trgovino?



»Seveda nas je strah. Na oddelek za kruh pride vsak kupec in ni prijetno ves dan živeti z masko na obrazu in rokavicami na rokah. K sreči so za našo zaščito dobro poskrbeli. Strah glede okužbe preprosto pustim doma, težko bi preživela dan, če bi ves časa razmišljala, kaj se mi lahko zgodi,« nam je povedala Ana Avramovič, ki v svoji izmeni skupaj s še eno sodelavko in pekom dela na oddelku za kruh in pekovsko pecivo.

Svojega dela ne razume kot posebno junaškega dejanja, zanjo je to le služba, ki jo želi čim bolje opraviti in pri tem poskrbeti, da ne okuži sebe in svojih staršev, s katerima še vedno živi.

Nakupi so večji in hitrejši

Maximarket ima v središču prestolnice določen krog stalnih kupcev in že prej so se kupci s prodajalci vsaj navidez poznali, po izbruhu epidemije pa so ti odnosi še toplejši kot nekoč, opaža sogovornica.

»Čeprav ljudje pridejo bolj pripravljeni in nakupijo precej hitreje kot prej, si jih veliko najde čas in kakšno toplo besedo nameni tudi nam zaposlenim. Že prej smo bili s kupci nekakšna velika družina in vidi se, da jim ni vseeno za nas. Vsaka beseda spodbude nam res veliko pomeni, da večji smisel našemu delu,« pove Avramovičeva.

Kupci zaradi omejitev zdaj sicer prihajajo redkeje. Kdor je prej kupil vsak dan četrt hlebca, zdaj pride manjkrat na teden in kupi dva hlebca. Opaža, da kupci dobro upoštevajo predpisana varnostna navodila. Upokojence pa med kupci videva samo v njim predvidenem času, vsi imajo zahtevano zaščitno opremo. Tudi odnosi med sodelavci so v zadnjem obdobju postali pristnejši, opaža sogovornica, med seboj si pomagajo, se spodbujajo in opozarjajo na pravilno nošenje zaščitne opreme.

Na delo brez mamine pomoči

Tako kot ni šla na srednjo živilsko šolo zato, da bi bila junakinja sodobnega časa, si Ana Avramovič tudi od konca te zdravstvene krize ne obeta prav veliko. Zadovoljna bi bila že, če ji ne bi bilo treba osem ur na dan nositi zaščitne maske in si ves dan razkuževati roke v strahu, da ne bi staršem domov prinesla virusa.

Na vprašanje, kaj si najbolj želi po končanju krize, bi človek pričakoval kaj bolj glamuroznega kot željo po delujočem javnem prevozu iz Borovnice v Ljubljano, da bi se na delo lahko pripeljala brez mamine pomoči. »Na maske smo se že vsi nekako navadili, na to, da ne moremo normalno v službo in domov, pa se je težje navaditi. Ni nas malo, ki živimo v okolici Ljubljane in nimamo svojega prevoza, zato nam ustavitev javnega prevoza precej greni življenje,« dodaja sogovornica.