»Potrebujemo hitro cesto od Petrine do Ljubljane«

Ribnica – »Obvoznice so prioriteta,« pravi Alenka Bratušek, ministrica za infrastrukturo, ki se je v Ribnici srečala z župani in predstavniki trinajstih občin 3 a razvojne osi, to je od Škofljice do Petrine. Dejala je, da je zadovoljna, da je v državnem proračunu za železnice in ceste 600 milijonov evrov.

Toda od tega zneska bo letos le majhen delež namenjen posodobitvi prometnih povezav s kočevsko-ribniškim območjem in naprej proti Hrvaški, saj Bratuškova ni govorila o konkretnih ukrepih in načrtih. Bodo pa v Ljubljani kmalu organizirali operativni sestanek o 3 a razvojni osi. Ideje o posodobitvi prometnic od Ljubljane preko Kočevja in naprej do Petrine bodo kmalu stare dve desetletji, uresničuje pa se le obnova železniške proge Grosuplje-Kočevje, ki naj bi bila končana do konca tega leta.

Kaj pa se bo dogajalo s cesto, za katero so bile predvidene obvoznice za Škofljico, Velike Lašče, Ribnico in Kočevje, ostaja neznanka, čeprav so župani ob 3a razvojni osi v petek na sestanku na Škofljici jasno izpostavili, da ti kraji potrebujejo obvoznico oziroma, kot je dejal ribniški župan Samo Pogorelc, »hitro cesto od Petrine do Ljubljane«.

Alojz Ivančič, direktor skupine Kovinar Kočevje, je prepričan, da je dosežen razvojni preboj  občine Kočevje z investicijami Smart Melamina, Yaskawe, Kolesa, Rotisa in drugimi podjetji, zato si območje zasluži tudi večjo pozornost politike ter posodobitev cestne povezave  Ljubljana – Kočevje. Pravi: »Obstoječa povezava ni samo zamudna, ampak tudi nevarna!«



»Za nas bo v prihodnje pomembna železniška povezava, ker bomo z novimi investicijami potrebovali večje količine materialov iz Luke Koper,« pa pravi Srečko Štefanič, direktor kočevskega Melamina, kjer je 190 zaposlenih. Nekaj več kot 50 kilometrov dolgo cesto med Ljubljano in Kočevjem, na kateri ljudje sedaj na poti do Ljubljane in nazaj porabijo dnevno tri ure, bi morali posodobiti, pa ne le zaradi dnevnih migracij v Ljubljano, ampak – opozarja Štefanič - zaradi pomanjkanja kadrov, ki ga je na tem območju sedaj že čutiti: »Z boljšo cesto bi se za delo v Kočevju odločalo več ljudi, tudi iz Ljubljane in – če bi bile cestne povezave dobre – tudi s Hrvaške.«

Na pomen dobrih prometnih povezav s Hrvaško, ki jih država ne sme spregledati, opozarja tudi Janez Šilc, direktor kočevskega podjetja Itas-Cas, kjer je 118 zaposlenih. Povezave preko južne meje so priložnost ne le za turizem, ampak tudi za gospodarstvo, pravi: »Država ne bi smela razmišljati le o povezavah tega območja s središčem, ampak tudi o povezavah naprej na Hrvaško.« Sicer se v Itas-CAS ne ukvarjajo s cesto, ker morajo svoje izdelke po prometnicah, kakršne koli že so, spraviti v svet, v izvoz. »Je pa cesta Kočevje-Ljubljana problem dnevnih migrantov, ki na tej nevarni cesti porabijo ogromno časa predvsem zaradi voženj skozi naselja, zato bi bile obvoznice nuja. Za nas pa bo, ko bo končana obnova železniške proge, zanimiv kontejnerski transport.«



Andrej Mate, direktor ribniškega Inlesa, ki je največji izvoznik stavbnega pohištva v Sloveniji in ima zaposlenih 266 ljudi, pa je prepričan, da bi država morala dati večji poudarek cesti, ne pa železniški povezavi, ki zagotovo ne bo prinesla tega, kar se pričakuje. »Železniška povezava med Ljubljano in Kočevjem ne bo mogla biti rentabilna, ker pot časovno ne bo krajša. Država bi ta denar, ki ga je namenila železnici, morala nameniti cesti, predvsem obvoznicam, o katerih pa je govora že lep čas: za ribniško že trideset let. A dvomim, da bom obvoznico za Ribnico, ki je bila načrtovana od Žlebiča do Dolenje vasi, kdaj doživel,« pravi Andrej Mate. Železnica je bila pač lažji projekt.