Poslance nadzorujejo, priznajo pa tega ne

»Nadzor nad glasovanjem je vedno bil tako na levem kot na desnem političnem polu, temu sem se kot poslanec uprl tudi sam,« se spominja Ciril Ribičič, pravni strokovnjak, nekdanji ustavni sodnik in poslanec, ki je bil leta 1992 izvoljen na listi predhodnice sedanje SD v prvi državni zbor. Pred petkovim glasovanjem o kandidatu za mandatarja trinajste slovenske vlade odmeva izjava Marjana Šarca, prvaka LMŠ, ki je povedal, da je poslancem svoje stranke naložil, naj fotografirajo, kako bodo glasovali.



Šarec zatrjuje, da ne bo zahteval, da mu poslanci te fotografije tudi pokažejo, temveč naj bi jih imeli za lastno evidenco, če morda izid glasovanja ne bo takšen, kot pričakujejo, in če bo kdo o poslancih zato podvomil. Ciril Ribičič je v svoji knjigi o parlamentarnem desetletju popisal množico načinov nezakonitega nadzora nad poslanskim glasovanjem, ki naj bi bilo tajno. »Ta popis ni nastal po pogovorih s poslanskimi kolegi, temveč sem ob glasovanjih opazoval, kaj vse se v parlamentu počne. Poslanci so tako med drugim morali strankarskim kolegom pokazati, kako so glasovali, glasovalo se je v dvojicah ali trojicah, glasovnice so bile označene, podpisane, prepognjene ... SDS pa je na primer imela celo svojega nadzornika, ki je s parlamentarne galerije s teleobjektivom posnel vsakega poslanca, ki je pred oddajo glasovnice omogočil, da jo je nadzornik z daljave posnel. »Naša glasovanja je stranka vseskozi nadzorovala,« pritrjuje nekdanji poslanec SDS Ivo Hvalica, čeprav so po njegovem to počele prav vse stranke, a tega razumljivo nihče noče priznati. Ustava v 111. členu določa, da predsednika vlade voli državni zbor z večino glasov vseh poslancev, glasovanje pa je tajno. Vsak nadzor nad poslanskim glasovanjem je torej v neskladju z najvišjim pravnim aktom države.


 

Zakaj jih pri glasovanju nadzorujejo

Ribičič pravi, da posledice kršitev tajnosti glasovanja niso nujno usodne. Težava pa nastane, ko se lahko podpisi uporabljajo za pritisk na poslance in nadzorovanje njihovega glasovanja. Poslanec, ki je prisiljen privoliti v takšen nadzor nad lastnim odločanjem, po njegovem mnenju ne more več dostojanstveno in samostojno opravljati svoje funkcije ter samozavestno in odgovorno nastopati v javnosti. »V letih, ko sem delal v vladah doktorja Drnovška, sem lahko, predvsem v času, ko sem bil generalni sekretar vlade, spremljal vrsto takšnih velikih glasovanj. Pa se ne spomnim, da bi kdaj zahtevali od poslancev LDS, da dokazujejo svoje glasovanje, svojo odločitev za ali proti. Vzrok je bil razmeroma preprost: poslancem smo zaupali in verjeli v znotrajstrankarski dogovor. Resnično presenečenje je bilo samo glasovanje o vladi leta 1997, ki ga je koalicija levosredinskih strank izgubila za en glas,« se spominja nekdanji politik Borut Šuklje.



Ciril Pucko je verjetno najbolj znan poslanec, ki je leta 1997 »prestopil« na drugo stran in s tem zagotovil 46. glas, ki ga je potrebovala vlada Janeza Drnovška. Postal je metafora politične »izdaje«, saj je izhajal z nasprotnega političnega pola, iz stranke SKD, predhodnice današnje NSi. Politično okolje sta zamenjali tudi dve poslanki, in sicer nekaj let kasneje Polonca Dobrajc (izvoljena na listi SNS, nato je prestopila v SDS) in Neda Okretič Salmič (Desus), ki je glasovala »proti volji« svoje stranke. Poslanki sta leta 2000 omogočili vlado Andreja Bajuka, novinarski zapisi o tedanjem glasovanju pa razkrivajo, da naj bi bilo tedaj označenih kar 42 glasovnic od 46, na katerih je bila obkrožena podpora Bajuku. Slovenska politična realnost pa je tudi epizoda iz začetka leta 2012, ko poslancem vodstva strank očitno niso zaupala, da bodo disciplinirani pri glasovanju o mandatarju. »Red« so zagotovili tako, da so poslancem preprečili glasovanje. Pred glasovanjem o mandatarski kandidaturi Zorana Jankovića so poslanci prevzeli le 54 glasovnic, oddali pa so jih še manj, le 47.