Polomija

Oglas na spletnem bolšjem sejmu je obetal, da bom skoraj zastonj kupil izvod časopisa Moscow News, v angleščini tiskanega dnevnika, ki je v Sovjetski zvezi izšel neposredno po začetku nemškega napada. Junij 1941. Na naslovnici je karikatura sovjetskega soldata, ki z bajonetom prebada Adolfa Hitlerja, Hitler pa je tik pred tem raztrgal pakt o nenapadanju med Nemčijo in Sovjetsko zvezo, sklenjen jeseni 1939. Celo poštnina – izvod je ponujal prodajalec iz Velike Britanije – je bila smešno nizka.

Na spletni dražbi sem zmagal tako, da sem ponudbo za nakup poslal v zadnji sekundi in onemu drugemu, ki se je prav tako potegoval za nakup odtisa pomembnega zgodovinskega momenta, je zmanjkalo časa, da bi odgovoril na mojo ponudbo. Zdelo se mi je, da sem pretental celotno vesolje zbirateljev starih časopisov.

Trenutek resnice je prišel, ko je pripotovala kuverta s kupljenim blagom. V teh sekundah sem nestrpen kakor otrok, ki odvija darilo. Ko sem odprl kuverto, se je zdelo, da je časopis v naravnost odličnem stanju. Potem pa sem ga pogledal še z očmi časopisnega forenzika. Ugotovil sem, da je rokopis, načečkan na naslovnici, natisnjen v isti barvi kot vse drugo, čeprav bi morala biti čačka modra. Nalivna peresa ali tintni svinčniki pač pišejo modro. Ponaredek! Fejk! Sramota. Kupec je jasno napisal, da ponuja original.

Tako sem ponosni lastnik zbirke slabih kopij. Nekoč je po pošti prišel na karton odtisnjen izvod Aurore, francoskega časopisa, v katerem je Émile Zola objavil znameniti tekst Obtožujem! Pa Sunday Times iz leta 1963, na katerem so naslikani Beatli. Šele ko sem videl, da je na naslovnici odtisnjen spletni naslov www.times.co.uk ali nekaj podobnega, mi je bilo jasno, da izvod ne more biti iz leta 1963.