Oljna bučka osvaja brežine Krke

»Pred nekaj leti oljne bučke tu ni bilo, sedaj pa se je kot tujerodna invazivna vrsta že dodobra razrasla v določenih predelih,« opozarja Emil Glavič iz Žužemberka. Breg reke Krke, kjer je odlično rastišče za to plezalko, je na določenih območjih že zarasel z ogromnimi zaplatami rastline, ki se vzpenja povsod. In zamori avtohtone rastline.
 

Vztrajna vzpelnjalka

»Oljna bučka je vzpenjalka, ki se vzpenja na vse, od drevja do grmovja. Zasenči rastlino in ji bistveno spremeni pogoje za rast, tako da jo obremeni s težo in ji odvzame svetlobo,« pravi Sonja Rozman z kranjske enote Zavoda za varstvo narave, ki se ukvarja s tujerodnimi invazivnimi rastlinami. Enoletnica, ki izvira iz Severne Amerike, se lahko širi tudi po tleh in onemogoča rast mladih gozdov. Ker nima naravnih sovražnikov, tako kot jih imajo avtohtone rastline, se lahko nemoteno širi in raste – to je videti na bregovih Krke v Žužemberku – celo med pregovorno neuničljivimi koprivami.



Oljna bučka je v Slovenijo prišla konec 19. stoletja kot okrasna rastlina, kar je značilno za večino tujerodnih invazivnih vrst. Na Dolenjskem je razširjena že precej časa, na Gorenjskem pa so posamezna rastišča. Razloga, da je oljne bučke na Dolenjskem več, sta lahko dva: z obilnimi vodami ima dobre pogoje za širjenje ali pa je bila za vrtičkarje bolj zanimiva. Je enoletnica, ki ima štiri semena v nekakšni bučki. Semena padejo na tla blizu rastline, tako da se lokalno hitro širi. Ker pa se razrašča ob vodah, voda ob poplavah semena odnese na druga območja, kjer se rastlina spet uspešno razširi.
 

Rešitev je puljenje rastlin

»Kaže, da semena oljne bučke niso dolgoživa, a vseeno lahko v zemlji počakajo več kot leto dni,« pravi Sonja Rozman o vrsti, ki izredno hitro osvaja naše prostore. Za zajezitev njenega širjenja bi morali preprečiti semenenje, kar je na prvi pogled precej preprost postopek: puljenje mladih rastlin. Rastline, ki še nimajo semen, bi lahko dali na kompost, sicer pa bi jih morali zažgati.

Nevarnost oljne bučke je podobna kot pri vseh tujerodnih invazivnih rastlinah: izpodrivajo domače vrste, spreminjajo krajino in povzročajo številne druge težave. Ljudem lahko povzročajo zdravstvene težave, kot je primer bolj znane ambrozije, ki ima pelod, ki ga raznaša veter in je za ljudi v bližnji in daljni okolici izjemno alergen.



Ali pa orjaški dežen, ki lahko zraste od dva do štiri metre v višino, in s svojim sokom povzroča fotodermatitis oziroma lahko rastlinski sok v stiku z očmi povzroči začasno ali celo trajno slepoto. Škoda, ki jo lahko naredijo tuje invazivne vrste – ne samo rastline, tudi živali -, pa so tudi ekonomske, pravi sogovornica: »Širjenje oljne bučke ima lahko tudi ekonomske posledice, saj se zaradi njenega prekomernega širjenja gozdovi ne pomlajujejo.«
 

Pri nas je 70 invazivnih rastlin

Strokovnjaki ocenjujejo, da imamo v Sloveniji okoli 1000 tujerodnih vrst, od tega predstavljata dve tretjini rastline. »Invazivnih je kakšnih deset odstotkov tujerodnih rastlin, kar je okoli 70 rastlin,« pravi Sonja Rozman, ki dodaja, da imata zahodna in tudi vzhodna Evropa še večje probleme, kar je posledica razvoja v preteklosti oziroma možnosti dostopa do tujerodnih rastlin. Med živalmi pa imamo v naravi okoli 40 tujerodnih invazivnih vrst, med katerimi je veliko rib, pa tudi nadležni tigrasti komar.

»Pri obvladovanju tujerodnih invazivnih vrst je pomembna predvsem preventiva,« pravi sogovornica, ki med vrstami, ki so sedaj na pohodu, izpostavi navadno barvilnico, ki še ni razširjena. »Izgubili pa smo vojno z japonskim dresnikom,« pravi Sonja Rozman, ki opozori, da je nujno ukrepanje takoj na začetku širjenja tujerodne invazivne vrste, saj je ukrepanje potem, ko je rastlin že veliko, kot boj z mlini na veter. Ustanove nimajo dovolj sredstev za ukrepanje, premalo pa je tudi ljudi, ki bi se s tem ukvarjali. »Vendar pa se stanje v zadnjih letih izboljšuje,« meni Rozmanova, ki še doda, da se politika verjetno premalo zaveda problema z tujerodnimi invazivnimi rastlinami, podobno pa velja za trgovce, ki invazivke prodajajo.



Kljub temu pa ljudje v vedno večji meri vedo, kaj tujerodne invazivne rastline in živali pomenijo v našem ekosistemu, pravi Sonja Rozman: »To pa je prvi korak pri obvladovanju problema.« Osveščeni posameznik zato na svojem vrtu ne bo imel vrst, ki bi lahko »preskočile ograjo« in se podale na osvajanje novega prostora. In ne bo ostankov z vrta odpeljal v gozd, ker so to pomembna jedra, od koder se tujerodne vrste širijo. Ni pa tudi odveč previdnost s potovanj, da iz tujine ne nosimo rastlin in škodljivcev.