Nekaj negotovosti, a življenje v prestolnici gre naprej

Med vnovič razrahljanimi ukrepi, odprtjem šol in vrtcev, vseh trgovin ter možnostjo posedanja v notranjosti lokalov smo pogledali, kakšen je bil današnji utrip v Ljubljani. V času kosila so bili gostinski vrtovi zmerno polni, notranjost lokalov, poslej odprta tudi za posedanje, ne le uporabo stranišča, pa je kljub oblačnemu vremenu samevala.

V kavarni Zvezda v pritličju ljubljanskega hotela Slon smo zmotili edino gostjo, Ano Anito Dubravčič, ki je povedala, da se njeno življenje ne z odpravo ukrepov ne s karanteno ni kaj dosti spremenilo. Že prej ni zahajala v nakupovalna središča, večino prostega časa je preživela v naravi.



»Ker imam v Avstriji prijavljeno dejavnost – na tržnicah prodajam slovenske prehranske izdelke –, sem tudi med epidemijo živela razpeta med Avstrijo in Slovenijo. Sem pa opazila, da so ljudje v Avstriji, čeprav smo imeli podobne ukrepe, vse skupaj sprejeli bolj mirno. V Sloveniji je bilo več napetosti. Avstrijci so bili bolj sproščeni, pomirjeni in veseli, da je država poskrbela za njihovo varnost, tudi finančno podporo, in bolj hvaležni za vse. Kar zadeva prodajo izdelkov, so bili le prvih štirinajst dni, ko je vladala velika negotovost, bolj zadržani, potem so se sprostili. So pa v Avstriji zelo spodbujali nakup lokalnih izdelkov in pridelkov ter kupovanje pri manjših domačih ponudnikih. Drugače večina denarja odide v tujino,« je povedala.
 

Odprtje čakale redne stranke pa tudi prodajalke

Ljubljanska Galerija Emporium je odprla vrata po dveh mesecih. Direktorica Tina Femc je povedala, da so vsi nestrpno čakali, da bodo lahko sprejeli kupce, saj so s poletnimi oblačili in čevlji založili trgovino že v začetku marca, potem pa so jo morali zapreti.



»Ker je dva meseca kar dolga doba, imamo zdaj še največ težav, ker ne vemo, kam smo kaj pospravili. Zato morajo stranke včasih malo počakati. Razkužila imamo pri vhodu, pri blagajni pa so zaščitne maske za stranke, ki jih nimajo s sabo. Poskusijo lahko vsa oblačila in čevlje, mi pa razkužujemo žlice za obuvanje, sedeže, blagajne in garderobe. Karantene za oblačila nimamo, njihovo varnost zagotavljamo z vročo paro, s katero prelikamo pomerjena oblačila,« je opisala njihovo novo poslovanje.



Med kupci je opazila redne stranke in naključne kupce. »Ko sem poklepetala z njimi, so mi povedali, da so prišli kupit tisto, kar so izbrali tik pred karanteno, tu in tam si gospe privoščijo kakšen dražji kos za dušo, pri moških pa opažam, da kupujejo predvsem tisto, kar pogrešajo v garderobi oziroma kar potrebujejo. Želimo si predvsem, da bi se stranke počutile dobro in varno,« je poudarila.

Sin je komaj čakal, da vidi prijatelje

Ena od redkih restavracij, v kateri so gostje sedeli tudi v notranjosti, je bil Ambient na Čufarjevi ulici. Sogovornik, ki ni hotel biti imenovan, je priznal, da je komaj čakal, da bo lahko prišel sem na kosilo, saj je ta svoj priljubljeni naslov že pogrešal. Tudi sicer najraje sedi znotraj, ker je bolj mirno.

»Danes smo prvi dan nazaj na delu tudi v naši pisarni. Vesel sem tega vračanja v življenje, čeprav se mi zdi, da ponekod še vedno preveč kompliciramo. Denimo v vrtcu in šoli je cel kup ukrepov, ki bi bili bolj smiselni, če bi se jih držali povsod in vedno. Je pa bilo v karanteni kar naporno šolanje od doma in usklajevanje učenja s službo; sin obiskuje tretji razred. Učitelji so se trudili, da so program peljali naprej, čeprav mislim, da bi morali upoštevati, da so okoliščine vendarle izjemne,« je povedal.

Kako pa je sin sprejel vrnitev v šolo? Po očetovih besedah je komaj čakal, da vidi prijatelje.

Sogovornik je opisal epidemijo z besedami, da je to še ena stvar, ki se mu je zgodila v življenju, a ker so jo odnesli brez večjih težav, nima pripomb. »So pa zboleli stric, teta in oba bratranca, bili so tudi v bolnišnici,« je povedal.

Zadnjih pet dni šole

Za pet dni se je vrnila v šolske klopi maturantka Kaja Perovic iz 4. B Gimnazije Ledina. To se ji zdi po eni strani absurdno, tudi zato, ker so se že navadili na novi vsakdan, poleg tega so razmere drugačne – treba je nositi zaščitne maske in ohranjati razdaljo. A teh nekaj dni je vseeno priložnost za izboljšanje ocen, pojasnitev še zadnjih nejasnosti in priložnost za učiteljeve spodbude, ki v živo bolj zaležejo kot prek spleta.

»Ocene so nam učitelji večinoma zaključili na daljavo. Danes smo reševali maturitetne pole in učne liste. Mature me ni strah, vem, kdo me je pripravljal in koliko znam, vendar izkušnja s karanteno ni bila lahka, čeprav sem med boljšimi dijaki. Pritisk je bil velik, tedne smo se pripravljali na maturo, o kateri nismo vedeli, ali sploh bo oziroma ali bo potekala tako, kot je treba. To udari na psiho, poleg tega so nas na začetku zasuli z redno snovjo, tako da se nismo imeli časa pripravljati. Tudi če smo si razporedili čas, smo za šolo delali dvakrat toliko kot prej, ko smo hodili k pouku,« je povedala bodoča študentka pedagogike in andragogike.

Verjame, da bodo maturo opravili, bo pa v njihovem spominu in albumu manjkal maturantski ples. »Denar za čevlje in obleke se povrne, spomini in fotografije pa ne,« je sklenila z obžalovanjem.


 

Na fotografijah s sprehoda veseli obrazi

Po Sloveniji so poleg osnovnih šol in gimnazij odprli tudi vrtce. Ljubljančan Damir Hauptman je pri mlajšem, tri leta starem sinu Andreju zjutraj sicer opazil nekaj odpora, a ko so vzgojiteljice staršem poslale prve pozdrave in fotografije s sprehoda, je bilo videti, da so otroci veseli. Ko je popoldne prišel ponj, ni hotel domov, ker se je zaigral s prijatelji. Hči Mara, ki ima pet let, je bila že ob prihodu vesela vrnitve v vrtec.

Z ženo sta pred vnovičnim odprtjem vrtcev imela mešane občutke, saj prinašajo nekaj negotovosti, a sta se zavedala, da je treba iti naprej in zaupati pristojnim. Tudi življenje v karanteni je prineslo kar nekaj težkih trenutkov.



»Oba sva delala od doma, kar je bilo z dvema malčkoma velik izziv, saj zahtevata čas in pozornost, veliko je bilo usklajevanja. Vendar so nam prizadevne vzgojiteljice iz vrtca Andersen v Šiški pripravile veliko vsebin, posnele videoposnetke, s pomočjo katerih smo počeli marsikaj in si krajšali čas. Toda vzgoja na daljavo je manjkala, starši pa nismo ravno profesionalci,« je povedal v smehu. Led je prebit, danes pričakuje, da bosta otroka skozi vrata vrtca stopila še raje kot danes, sam, ki še vedno dela tudi od doma, pa si želi, da bi se čim prej vrnil v delovno normalnost.