Lafarge dela s polno paro

Trbovlje – Medtem ko peč v Lafargeu miruje že četrto leto, mlini njihovih odvetnikov pospešeno delajo: avgusta so na upravno sodišče v imenu Lafargea vložili novo tožbo proti Sloveniji, še en postopek so sprožili na ustavnem sodišču. Ali Lafarge s tem uresničuje med vrsticami že dolgo prisotno »grožnjo« o milijonski odškodnini, ki da jo bo »nekoč« zahteval od naše države?

Neimenovani pravnik pritrjuje, da obstaja velika verjetnost, da si Lafarge s pravnimi manevri zadnjega leta prek slovenskih sodišč tlakuje pot do evropskega. »Nobeno presenečenje ne bo, če bo poskušal z odškodninsko tožbo dokazovati izpad prihodka zaradi dolgotrajnega postopka pridobivanja oziroma odvzema okoljskega dovoljenja (OVD),« meni. Lafarge je vlogo za OVD na Arso prvič posredoval pred dvanajstimi leti.

Arso bo vztrajal pri svoji odločitvi

V Lafargeu zadnje tožbe proti Sloveniji oziroma proti ministrstvu za okolje (Mop) ne komentirajo. Tožba se sicer nanaša na sklep Arsa iz marca leta 2018 oziroma na odločbo Mopa julija letos, s katero je kot drugostopenjski organ zavrnil Lafargeevo pritožbo proti Arsu. Lafarge, ki v vlogi za OVD vztraja pri proizvodnji 1250 ton klinkerja na dan, kar pa je po oceni Arsa nesprejemljivo, temu očita napačno uporabo materialnega prava, kršitev postopka, napačno upoštevanje dejanskega stanja, poleg kršitev človekovih pravic pa še kršitev ustavnih načel. Upravnemu sodišču predlaga, da zadevo vrne na prvo stopnjo in odpravi odločbo Mopa. Arso je tožbo prejel zadnji teden avgusta in je upravni spis v roku, 29. avgusta, odstopil v reševanje upravnemu sodišču. Lafargeevo odločbo za OVD je zavrnil, ker ta za napravo nima okoljskega soglasja in pri tem bo Arso, ki na leto povprečno prejme od tri do pet tožb, ki se nanašajo na izdajo OVD, vztrajal. Upravno sodišče je lani in leta 2016 večino tožb zavrnilo kot neutemeljene.

Macerl: Perverzno in cinično

Urošu Macerlu, enemu od treh stranskih udeležencev v zadevi, se zadnji Lafargeev »napad« na Arsovo vodenje postopkov in očitki o (pre)dolgem, kar 12-letnem pridobivanju OVD, zdijo »vrh cinizma«: »Postopek se je zavlekel izključno zaradi Lafargevih nenehnih dopolnjevanj nepopolnih vlog, legalizacije črnih gradenj … Da bi postopek hitreje stekel, je Arso zahteval čistopis nepregledne vloge, a je Lafarge to zavrnil. Niti najmanjša krivica se jim ni zgodila v teh letih, prej nasprotno.« Naj spomnimo, da je Lafarge vse od leta 2005 kuril petrolkoks brez OVD, na dan proizvedel tudi tretjino več klinkerja, kot bi smel, in ko je na koncu ostal brez OVD, je še vedno obratoval … »Da si upajo po vsem tem tožiti državo in še trditi, da so jim kršene pravice, je perverzno. Njihova cementarna v Siriji je dokaz, kaj vse je Lafarge Holcim pripravljen narediti za dobiček. Če kdo, bomo o odškodninski tožbi proti Lafargeu morali razmisliti Zasavci in Lafargeu spet reči 'dovolj' ter mu povedati da mi v 'sirske' metode ne bomo privolili,« pravi Macerl.

Milijoni iz emisijskih kuponov

Podatki o poslovanju Lafargea kažejo, da so si iz finančne zagate še leta 2015 pomagali tudi s stranko, ki jo zdaj tožijo – državo Slovenijo. Tisto leto je Lafarge kupil za dobrih 130 tisočakov emisijskih kuponov in jih prodal za 1,8 milijona evrov, kar jim je navrglo 1,7 milijona evrov dobička. Podatkov o poslovanju v zadnjih dveh letih ni, znano je le, da jim je leta 2015 lastnik, dunajski Lafarge, z dvajsetmilijonsko injekcijo »vsaj do konca leta 2016« zagotovil kapitalsko ustreznost ter obstoj.

Bumerang za Arso, Mop in inšpektorje

Da odgovornost za enega najdaljših postopkov pridobivanja OVD poleg Lafargea nosijo tudi Mop, Arso in okoljski inšpektorat, ni dvoma, meni Macerl: »Zanje je tožba dvorezen meč. Usluge, ki jih je država več let delala Lafargeu, bi se jim v primeru odškodninske tožbe vrnile kot bumerang. Vsi, ki so Lafargeu dajali vmesna OVD in kadar je bilo v korist onesnaževalcu, gledali stran, namreč še vedno delajo tam …«