Kovček za zadnje potovanje

V Sloveniji umre za kroničnimi boleznimi vsako leto približno 20.000 ljudi, ki bi potrebovali tudi paliativno oskrbo. Zaradi staranja prebivalstva bo takih potreb vse več, zato Slovenija potrebuje sistem paliativne oskrbe, ki bo vključeval vse ravni zdravstva, je dejala na posvetu o paliativni oskrbi dr. Erika Zelko, ena vodilnih družinskih zdravnic na področju paliative v EU, ki je imela ambulanto za Bežigradom v Ljubljani, dokler se ni jeseni preselila v Avstrijo. Posvet je organiziral zavod OPRO.

»Medicinska fakulteta v Linzu me je povabila, da vodim tamkajšnjo katedro za družinsko medicino. Družinska medicina je v Sloveniji bistveno bolj vključena v organizacijsko strukturo kot v Avstriji, kjer šele zdaj ustanavljajo majhne zdravstvene domove, ki jih imamo pri nas že od davnega leta 1927. Avstrijci priznavajo, da smo korak pred njimi in se želijo od nas učiti,« je zdravnica Erika Zelko pojasnila, zakaj je po 27 letih zdravniškega dela v Beltincih in Ljubljani zdaj odšla delat in živet v Avstrijo. Najbolj so jo k preselitvi spodbudili delovni pogoji: bolnikom se v Avstriji lahko bolje posveti, saj ima tam od 30 do 40 pregledov in drugih neposrednih stikov s pacienti na dan, pri nas jih je imela več kot 70. Poleg tega so ji omogočili, da v ambulanti dela le deset ur na teden, 30 ur pa na tamkajšnji medicinski fakulteti predava in raziskuje.

ZZZS ne priznava celotne paliative

Poudarja, da bodo družinski in tudi drugi zdravniki potrebovali vse več časa za bolnike, saj bodo ti vse starejši. Zdravstveni sistem v Avstriji je paliativno oskrbo že integriral v procese zdravljenja kroničnih in starejših bolnikov na vseh ravneh. In zanimivost: za kar 80 odstotkov vse paliativne oskrbe lahko poskrbijo družinski zdravniki, le za petino najbolj kompleksnih z največjimi težavami pa bolnišnice, domovi starejših in hospic hiše. »Pozna se, da namenja Avstrija za zdravstvo več denarja kot Slovenija,« pravi sogovornica.

V Sloveniji ni dovolj zdravnikov, zato ti nimajo zadosti časa za paliativno oskrbo bolnikov, katere pomemben del je že sočuten pogovor z bolnikom v stiski, sicer pa pomeni lajšanje telesnih in psihičnih bolečin, razreševanje socialnih težav in duhovno oskrbo. Vendar – kot je bilo slišati na posvetu, ki ga je organiziral zavod OPRO – naša zdravstvena blagajna (ZZZS) tovrstne paliativne oskrbe ne priznava, iz njenih podatkov ni mogoče razbrati niti obsega niti stroškov paliativne dejavnosti v Sloveniji.

Omejena paliativna oskrba

Kljub temu da je bil nacionalni program paliativne oskrbe v parlamentu sprejet leta 2010, se od takrat ni veliko spremenilo. ZZZS paliativne oskrbe večinoma ne financira, regijski koordinatorji niso imenovani, sistematično ni vključena v zdravljenje, razen pri zdravljenju rakavih bolnikov na Onkološkem inštitutu, je povedala vodja akutnega oddelka za paliativno oskrbo OI zdravnica Maja Ebert Moltara, kjer že od leta 2007 na leto oskrbijo okoli 400 umirajočih. Za paliativno oskrbo bolnikov je dobro poskrbljeno na Gorenjskem, drugje po državi pa, kolikor zaposleni zmorejo. Država je lani omogočila na novo delo petim bolnišničnim mobilnim timom, ki se odzivajo na stiske bolnikov doma, v domovih starejših občanov pa so v času covida-19 poskušali nadaljevati paliativno oskrbo po svojih najboljših močeh, a so se počutili, »kot da nas je družba pustila na cedilu«, je dejala Barbara Purkart, socialna pedagoginja iz doma starejših Vič-Rudnik v Ljubljani.

Večina želi umreti doma

Po izkušnji pandemije zdaj z evropskim denarjem prenavljajo domove starejših, ki so se pokazali za neprimerno zgrajene. A za ljudi domovi starejših niso idealna rešitev. Anketa, v kateri je sodelovalo tisoč prebivalcev Slovenije, starih med 18 in 90 let, je pokazala, da si želi večina vprašanih – kar 70 odstotkov Slovencev in Slovenk – umreti doma. »Največ se jih boji, da bodo ob koncu življenja ostali brez nege, brez svojcev, da bodo osamljeni,« je navedla Zelkova. Da bi starejši lahko ostali čim dlje ali do smrti doma, je namenjen zakon o dolgotrajni negi, ki pa paliativne oskrbe kljub opozorilom stroke ne vsebuje, je povedala Maja Ebert Moltara.

Velika težava za razumevanje paliativne oskrbe pri nas je dejstvo, da velja smrt za tabu. »Govoriti o smrti je v Sloveniji večji tabu kot govoriti o seksualnih težavah,« so izkušnje Erike Zelko, ki je v Prekmurju vodila priprave na gradnjo hospic hiše, a je ta nato padla v vodo, ker politiki niso videli potrebe po hospicu. Za to, da bi nujna paliativa lahko postala ena od osnovnih zdravstvenih storitev tudi v Sloveniji, mora družba dozoreti, so ugotavljale udeleženke posveta. Navzoče je zanimalo, ali je sploh mogoče umreti brez bolečin? Seveda, medicina zna lajšati bolečine, so odgovarjale zdravnice, le strokovno osebje, čas, prostor in denar morajo biti za to.