Ko zdravniku prekipi zaradi proticepilcev

Srbski pulmolog dr. Srđan Lukić, ki živi in dela v Sloveniji, se ves čas epidemije posveča zdravljenju bolnikov s covidom v Izoli. Lukić kot reden uporabnik družbenega omrežja twitter svojim sledilcem redno in potrpežljivo polaga na srce, naj se cepijo, in jih k temu poskuša prepričati tudi s slikovitimi opisi svojih konkretnih izkušenj iz bolnišnice.

Zadnjo serijo takšnih zapisov smo prevedli iz srbskega jezika in jo z dovoljenjem dr. Lukića objavljamo v celoti.

»Nikakor si ne bom mogel zapomniti vseh covidnih pacientov, ki so šli skozi mojo bolnišnico, ampak enega zagotovo ne bom pozabil. Gre za pacienta srednjih let, ki je ob sprejemu v bolnišnico v anamnezi navedel: 'Nisem se cepil proti covidu, ker želim virus preboleti po naravni poti.'

Potem je zaradi covidne pljučnice nekaj časa prebil na covid oddelku, kjer je, po naravni poti, prejemal kisik, naravno terapijo proti strjevanju krvi, da bi mu po naravni poti preprečili nastanek tromboembolije, in še nekaj specifičnih in nespecifičnih, nadvse naravnih zdravil.

Ker je bil zaradi slabega stanja v postelji, so ga po naravni poti negovale medicinske sestre in občasno je, po naravni poti, bil na slikanju pljuč, da bi se potrdilo, da mu bolezen napreduje. Zaradi tega je bil, po naravni poti, premeščen na močnejšo terapijo s kisikom.

Zaradi nadaljnjega napredovanja bolezni je bil, po naravni poti, prepeljan v drugo ustanovo višjega ranga. Tam so ga, po naravni poti, zdravili v enoti intenzivne terapije, kjer je zanj, po naravni poti, skrbelo še več zdravnikov in sester. Ob pomoči naravne tehnologije, ki je danes dostopna. Preživel je.

Po tem je bil zaradi – tokrat zares naravne – oslabelosti vseh mišic po dvomesečnem ležanju napoten v tretjo ustanovo na rehabilitacijo, da bi ga postavili na noge. Znova sta bili vključeni naravno osebje in spremstvo. Nato še vsaj mesec dni naravne rehabilitacije.

Po rehabilitaciji bo potreboval še vsaj šest mesecev, če ne celo leto dni, da doseže raven telesnih zmogljivosti, ki jo je imel pred boleznijo. Verjetno nikoli ne bo dosegel enake ravni, ne glede na to, koliko se bo, po naravni poti, trudil. Toda to je tisto, kar je želel. Ali pač?

Če bi spoštovali njegovo začetno željo, ki se ji je vsekakor odpovedal v trenutku, ko je zakorakal v bolnišnico, in če bi ga pustili, da povsem po naravni poti preboli virus, ga čez nekaj dni že ne bi bilo več. Preživel je s pomočjo več deset ljudi, ki se že dve leti borijo kot levi.

Cepivo smo dobili pred več kot enim letom in žal ni izpolnilo vseh pričakovanj. Je pa več kot dovolj, da prepreči takšne težke oblike bolezni. Prav zato je nemogoče opisati občutek, ko se vsak dan priganjate do skrajnosti, da popravite tisto, kar bi se dalo preprečiti s preprostim cepljenjem.

Mi ne izbiramo svojih pacientov. Enako zdravimo tiste, ki so odgovorni do sebe, in tiste druge. Toda mi smo ljudje, s svojim spektrom čustev, ki so skozi tok pandemije vse bolj poudarjena. Ta čustva ne vplivajo na naše delo, vplivajo pa na nas osebno. V službi in zunaj nje.

Zato ne moremo molče gledati potez raznih anonimnih in javnih osebnosti, ki iz svoje sebičnosti, človeške neumnosti, omejenosti in zaplankanosti počnejo vse, da bi sabotirali boj proti virusu in nam otežili delo. To ni zgolj vprašanje razuma, temveč je tudi vprašanje čustev.

Kot ima vsakdo pravico sklicevati se na svoje svoboščine in pravico, da se vede, kot se mu zazdi, tako imamo tudi mi pravico, da nas boli spolni organ za vaše nabijanje in blodnje, ki so samo krinka za vaš egocentrizem. In ne, ne zanimajo nas vaše filozofije, glede tega se pritožite mami.

Ko boste nekega dne zaradi svoje neumnosti končali v bolnišnici, kar se bo zgodilo, vas bomo zdravili po vseh protokolih, ampak ne pričakujte niti trohice empatije, ker je ne boste dobili. Bomo pregovorno vljudni, vedite pa, da za tem preziramo vsako vijugo vaših škodljivih možganov. Na svidenje.«