V nadaljevanju preberite:
Zasavskemu zakonu, to je zakonu o postopnem zapiranju RTH in razvojnem prestrukturiranju regije, sprejetemu v 2000, je do 2004 le delno uspelo omiliti najhujše stiske zaradi brezposelnosti in prestrukturiranja. Slednje je spremljala vrsta težav: od neugodne demografske podobe z visoko brezposelnostjo do degradacije krajine in onesnaženega okolja. Želje, da denar iz zasavskega zakona in iz evropskih strukturnih skladov občina kar najbolj oplemeniti, so bile velike: gradili so OIC Nasipi, komunalno in cestno infrastrukturo …
O prestrukturiranju Garantini pravi: »Ko je padla odločitev, da je treba Zasavje, ker je pač zmanjkalo premoga, prestrukturirati, smo k reševanju pristopili zelo pionirsko. Nekaj znanja smo dobili v okviru tehnične pomoči Phare, a v glavnem smo morali improvizirati. V tujini so približno 43 odstotkov sredstev za prestrukturiranje in razvoj vložili v razvoj podjetništva, 37 odstotkov v razvoj ljudi in petino v razvoj infrastrukture. V Zasavju je bila infrastruktura prilagojena umazani industriji. Pritiski so bili, da jo ohranimo, kar je bilo nemogoče, saj je bila v glavnem orientirana na jugoslovanski trg, ki ga z razpadom nekdanje države ni bilo več, na evropskega pa nismo bili pripravljeni, tako da je bilo treba vse zastaviti na novo.«
Bistvo prestrukturiranja RTH je bilo, da se hkrati z zapiranjem jam odpirajo nova, okolju prijaznejša delovna mesta, ne pa, da se z odpiranjem novih čaka do konca, je kritičen Garantini. V RTH so kadrovsko-socialni program izpeljali večinoma s pasivnimi oblikami – z upokojevanjem. Mlajši rudarji so odpirali espeje. »Nekaj časa je bilo v Trbovljah skoraj toliko taksistov kot v Ljubljani. Sami nekdanji knapi …«
