Drugi dve veji oblasti spodkopavata vladavino prava
Dr. Miodrag Đorđević bo zaradi starostne omejitve na mestu predsednika vrhovnega sodišča le približno polovico šestletnega mandata. Tako mu ostaneta še kakšni dve leti, preden se bo moral upokojiti. Ravno toliko, kot bo, če seveda politika spet s čim ne preseneti, na mestu pravosodne ministrice Andreja Katič. Kot pravi sogovornik, sta oba zelo zavzeta, da dokončata ali celo z mrtve točke premakneta stvari v pravosodju na bolje. V pogovoru pa se je osredotočil na prehojenih zadnjih 20 let in predvsem na to, v kakšni kondiciji je slovensko sodstvo. V bistveno boljši kot nekoč, je prepričan.
Sodstvo je bilo in bo še naprej pred različnimi izzivi. Kako pa vi vidite zadnjih 20 let?
Če poskušam pod omenjeno obdobje potegniti črto, lahko brez dvoma rečem, da gre sodstvu danes neprimerljivo bolje kot pred 20 leti. Takrat je bilo obremenjeno s predolgotrajnimi sodnimi postopki in sodnimi zaostanki kot njihovo posledico. Stanje se je začelo izboljševati po letu 2005 in začetku projekta Lukenda, v okviru katerega je v naslednjih letih v sodni sistem prišlo več kot sto novih sodnikov (od konca leta 2005 do konca leta 2009 na vseh sodiščih 115), z namenom, da se odpravijo sodni zaostanki oziroma zagotovi pravica do sojenja v razumnem roku. Veliko truda in časa smo morali vložiti, da se je stanje začelo izboljševati. Dokončno potrditev, da smo na pravi poti in da zadeve v sodstvu delujejo na primerljivi ravni s sodnimi sistemi drugih držav Evropske unije, smo dobili leta 2016 z ugotovitvijo Sveta Evrope, da sodni zaostanki in s tem zagotovitev pravice do sojenja v razumnem roku v Sloveniji niso več sistemski problem.
Sodstvo je zadnja leta v dobri kondiciji, in to kljub težavam in precejšnjemu vplivu epidemije covida-19, ko je lahko delo potekalo le v omejenem obsegu. Sodišča tako obvladujejo število prejetih zadev, vztrajno zmanjšujejo število nerešenih (to je zadev, ki so v fazi reševanja), skrajšuje se tudi čas reševanja zadev. Poleg tega se že vse od leta 2012 povečuje število sodnikov, ki se je, kot sem že omenil, povečalo predvsem po začetku projekta Lukenda.
Za sodstvo sta zelo pomembna sprememba poslovnih procesov in napredek na področju elektronskega poslovanja. V velikem številu zadev, denimo pri zemljiški knjigi, izvršbi, stečaju in sodnemu registru, so postopki digitalizirani, zaradi česar se je bistveno izboljšala učinkovitost in odzivnost sodišč. Za ponazoritev: zadeve s področja zemljiške knjige so pred dvema desetletjema trajale kar leto in pol, od digitalizacije postopkov pa se rešijo že v nekaj dnevih, kar je izjemen preskok z vidika učinkovitosti in ekonomičnosti poslovanja.
Če torej potegnem črto pod dvajsetletno obdobje, lahko ugotovim, da se stanje izboljšuje, saj se sodstvo razvija v pravi smeri, da pa še ni idealno.
Ste mnenja, da smo načeloma dosegli tisto, kar so bile nekoč želje, morda za koga celo sanje?
Gotovo smo lahko zadovoljni s pozitivnimi spremembami v zadnjih dveh desetletjih. Glede na opisani razvoj lahko pritrdim, da smo bližje sodnemu sistemu, kakršnega si želimo. V tem prepričanju me utrjujejo tudi različne mednarodne raziskave, ki naše delo v nekem širšem kontekstu postavljajo v mednarodno primerljiv okvir.
Ker pa se po drugi strani zavzemam za to, da morajo slovenska sodišča stremeti k najvišjim standardom kakovosti ter tako razvijati svoje delovne procese in vanje vključevati dobre prakse, vedno razmišljam tudi o mogočih izboljšavah. En segment, v katerem vidim to možnost in hkrati našo priložnost, je nadaljnja digitalizacija sodnih postopkov. Tako se na vrhovnem sodišču ukvarjamo s popolno informatizacijo »klasičnih« civilnih, kazenskih in drugih sodnih postopkov, ki bo pripomogla k še hitrejšemu in učinkovitejšemu delu sodstva, kar je ob vse obsežnejšem tehnološkem napredku zagotovo nuja. Informatizacija in tudi siceršnje posodabljanje poslovanja sodišč sta sicer pomembno prispevala k zmanjšanju vpliva epidemije covida-19 na delo sodišč. Vendar imamo na tem področju kar nekaj težav, predvsem zaradi bega visoko strokovnih kadrov s področja informatike oziroma nezainteresiranosti teh strokovnjakov za zaposlitev v sodstvu. Navkljub vsem težavam pa nam je uspelo v letu 2022 z lastnimi kadri razviti sistem za pretvorbo govora v besedilo. Šlo je za projekt Tipko, ki je zdaj v precejšnjo pomoč predvsem na Okrožnem sodišču v Ljubljani, v prihodnje pa upam, da bo tudi na drugih sodiščih prve stopnje.
Takšnih področij, ki zahtevajo našo posebno pozornost, je še kar nekaj, od kadrovske podhranjenosti nekaterih sodišč do njihove prostorske problematike. Ob tem bi posebej poudaril pomen vzpostavitve spodbudnega delovnega okolja, ki je po mojem mnenju ključno gonilo razvoja in napredka. Spodbudno delovno okolje in razvojno naravnani delovni procesi namreč olajšujejo delo zaposlenim, obenem pa prispevajo k dobremu delovanju sodnega sistema, k njegovi hitrosti in učinkovitosti, kar za stranke pomeni tudi prijaznejšo izkušnjo. Moramo se namreč zavedati, da so središče našega dela državljani, stranke, in da smo mi v službi strank, ne obratno. Zavedati se moramo tudi pomembnosti svojega dela in odločitev, saj lahko te bistveno vplivajo na življenje ljudi in njihove pravice.
Kateri cilji, predvsem glede izboljšanja učinkovitosti sodstva, so tisti, ki bi morali biti že zdavnaj uresničeni, doseženi?
Na prvem mestu je brez dvoma treba izpostaviti nujnost sprememb sodniške zakonodaje, pri čemer je ključna uvedba enovitega sodnika. To pomeni, da na prvi stopnji ne bi več imeli okrajnih in okrožnih sodnikov, ampak enovitega sodnika, kar bi omogočilo lažje razporejanje dela, večjo mobilnost sodnikov ter enakomernejšo obremenitev sodišč in sodnikov. Spremembe so pripravljene že dolgo in tudi usklajene s sodstvom, vendar zadeva vsakič, pri vsakem od zadnjih ministrov, na neki točki zastane, kar je nesprejemljivo in onemogoča nekatere nujne premike, ki bi pripomogli k uspešnejšemu delovanju sodnega sistema.
Še vedno ostaja nerešeno vprašanje nove sodne stavbe v Ljubljani, kjer sodišča delujejo na (pre)mnogih lokacijah ter v večinoma za sodnike in udeležence sodnih postopkov neprimernih prostorih. Čeprav se je v preteklosti že nakazovala rešitev tega problema, je projekt obstal. Žalostno je, da je že znana in tudi zagotovljena lokacija za gradnjo nove sodne palače na Bežigrajskem dvoru ter da je projekt pripravljen tako v arhitekturnem kot urbanističnem pogledu. Naj poudarim, da gre pri tem projektu po moji presoji za dolgoročno edino ekonomsko vzdržno rešitev za zagotovitev primernih prostorov, saj so najemnine za sedanje, večinoma najete prostore sodišč v Ljubljani izjemno visoke, kar pomeni neracionalno porabo proračunskih sredstev. V zadnjem času je sicer projekt z novo pravosodno ministrico spet aktualen.
Omeniti moram tudi plačno problematiko, vprašanje zagotovitve materialne neodvisnosti sodnikov, na katero upravičeno opozarjamo že dolgo, saj so sodniške plače na isti ravni že več kot desetletje. Utemeljeno pričakujemo, da se nas sodnike kot funkcionarje sodne veje oblasti v plačnem položaju izenači s funkcionarji drugih dveh vej oblasti. Za ilustracijo: po ugotovitvi ustavnega sodišča, ob upoštevanju mesečnega pavšalnega zneska, ki ga prejemajo poslanci, za njimi zaostajamo od 11 do skoraj 13 plačnih razredov. V zvezi s tem vprašanjem imamo tudi odločbo ustavnega sodišča, ki (nam) je pritrdilo, da je ureditev osnovnih plač sodnikov v neskladju z ustavnim načelom sodniške neodvisnosti. Po mnenju posvetovalnega odbora evropskih sodnikov 16. februarja letos pa tudi v nasprotju z načeli pravne države, delitve oblasti in medsebojnega spoštovanja med različnimi vejami oblasti. Glede na to, da se je rok za odpravo neustavnega položaja iztekel že v začetku letošnjega leta, lahko, žal, ugotovim, da drugi dve veji oblasti z neupoštevanjem ustavne odločbe spodkopavata vladavino prava in temelje demokracije.
V zadnjih mesecih ste v središču pozornosti prav zaradi plač. Če poskušate biti malo vedeževalski, kdaj mislite, da bo ta neustavnost odpravljena?
Na svoji funkciji si napovedovanja ali celo ugibanja ne morem privoščiti. Zato podpiram aktivnosti kolegov pri zavzemanju za ureditev materialne neodvisnosti sodnikov, in sicer njihove aktivnosti po pravni poti, torej ureditev plačnega položaja s pravnimi sredstvi. Pri tem sem ponosen, da smo kot ena od vej oblasti aktivnosti za ureditev svojega položaja ves čas vodili na dostojen in spoštljiv način, ob upoštevanju vloge, ki jo imamo v družbi, ter ne v škodo strank sodnih postopkov in drugih uporabnikov sodnih storitev.
Vsekakor pričakujem, da bo vlada ob upoštevanju ustavne zaveze o pravni državi in dogovora, ki smo ga lani z njo podpisali tako predstavniki sodstva kot državnega tožilstva, neustavni plačni položaj sodnikov razrešila še letos, denimo s pripravo posebnega zakona. Sicer pa ne gre samo za odpravo ugotovljene neustavnosti, temveč tudi za sistemsko ureditev plačnega položaja sodnikov.
Zaupanje v sodstvo je eden ključnih temeljev razvite demokracije. Pri nas je na splošno slabo, a se zdi, da redko zaradi sodstva samega … Kako doseči zasuk v javnem mnenju?
Zaupanje v sodstvo ni na tako nizki ravni, kot je večkrat slišati v javnosti, saj tudi nekatere mednarodne raziskave, na primer Evrobarometer, kažejo, da se zaupanje v sodstvo dviguje in skoraj že dosega evropsko povprečje. Kar je gotovo tudi posledica večje usmerjenosti k državljanom in zagotavljanju njihovih pravic. Sicer pa je po mojem prepričanju izboljšanje podobe sodstva v širši javnosti mogoče doseči predvsem z dobrim in odgovornim delom ter etičnim ravnanjem. To pričakujem od sodelavcev, pa tudi od vseh drugih zaposlenih v sodstvu, saj moramo vsi znotraj sodnega sistema spoštovati ista zakonska pravila in enake etične vrednote. Hkrati pa poudarjam, da morajo odgovornost za uspešno delovanje sodstva poleg vsakega sodnika nositi predsedniki posameznih sodišč.
Kot drugi ključni dejavnik, ki lahko pripomore k razumevanju ter s tem k spoštovanju sodišč in zaupanju vanje, vidim transparentnost našega dela, ki prav tako spada med poudarke mojega mandata na čelu vrhovnega sodišča in s tem sodne veje oblasti. Transparentnost tako do širše javnosti kot do strank sodnih postopkov in vseh uporabnikov sodnih storitev. Med drugim z informiranjem javnosti o delu in dosežkih sodišč, o samih sodnih postopkih ter z objavljanjem sodnih odločb, razen kadar to ni mogoče zaradi zakonskih ali drugih utemeljenih razlogov.
Vsi deležniki v pravosodju se moramo zavedati, da je pravosodni sistem predvsem v službi državljanov, zaradi česar je treba o pravicah posameznikov odločati z največjo skrbnostjo in občutkom. Prav tako bi si morali vsi na vseh ravneh družbe prizadevati za pravosodni sistem, osredotočen na ljudi, ki bo vključujoč, enakopraven, pravičen in odziven. Za dostop do pravnega varstva za vse kot temelj demokratične in pravne države.
Kako nevarno je sesuvanje zaupanja v sodstvo za vladavino prava, za občutek ljudi, koliko lahko zaupajo v sistem in nasploh državne institucije?
Kot ste zaznali že sami, pri nas očitno obstaja neko splošno nezaupanje oziroma nizko zaupanje v državne institucije. Sodstvo v tem pogledu ni izjema, čeprav je pri mnenjskih raziskavah mogoče opaziti, da je sodni sistem vseeno deležen večjega zaupanja kot nekatere druge, za delovanje države prav tako ključne institucije oziroma sistemi. Vsekakor pa izgubljanje zaupanja v vladavino prava, h kateremu s svojim ravnanjem ali izjavami včasih pripomorejo tudi različni mnenjski voditelji, ne more biti dobra popotnica za nobeno demokratično, na spoštovanju pravnih norm utemeljeno državo. Prav nasprotno, lahko je izjemno škodljivo, nevarno, kar je mogoče opaziti tudi v nekaterih državah, ki so desetletja veljale za zgled demokracije.
Če se vrnem k stanju v naši državi, bi želel opozoriti še na dejstvo, da sodstvo zagotavlja vladavino prava tako, da ščiti posameznika v razmerju do drugih oseb in do oblasti, pri čemer je posebej pomembna vloga nadzora nad delovanjem izvršilne veje oblasti. V praksi so nekatera vprašanja, o katerih odločajo sodišča, tako pomembna za bistvo delovanja pravne države, da so sodne odločbe s svojo strokovnostjo in močjo argumentov lahko vzrok za spremembe v družbi. Včasih pa je sodstvo tudi zadnji porok, branik, ki še zagotavlja spoštovanje pravne države. Zato sta za delovanje družbe in države izjemnega pomena spoštovanje sodstva kot institucije in kultura spoštovanja sodnih odločb na vseh ravneh.
Pri delovanju sodstva imata pomembno vlogo zakonodajna in izvršilna veja oblasti. Država je namreč tista, ki mora dati sodstvu ustrezna orodja za delo. Tako prva določa vsebino in postopke, po katerih odločajo sodišča, medtem ko druga s svojo (ne)aktivnostjo kroji samo delovanje sodnega sistema.
