Devet parlamentarnih strank, rekord po letu 1990

Od leta 2004 smo lahko na volitvah spremljali določeno kontinuiteto. Zmagovalci volitev so se sicer spreminjali, glasovi so nihali z leve proti desni in nazaj, vedno znova pa se je v državni zbor prebilo sedem strank. Leta 2004, 2008, 2011 in 2014 je državni zbor – vsaj na začetku – sestavljalo pravljičnih sedem poslanskih skupin. Plus poslanca manjšin.

Leta 1996 je bilo v parlamentu sedem strank. Leto 2000 je nerodna izjema, saj se je tedaj v državni zbor uvrstilo osem strank. Osem jih je bilo tudi na začetku mandata 1992–1996. Res je, da je do konca vsakega mandata v državnem zboru vzklila še kakšna poslanska skupina, zato je bila parlamentarna slika pred volitvami praviloma bolj razdrobljena kot na začetku.

Letošnje volitve so prinesle rezultat, zaradi katerega je parlamentarna slika najbolj pisana v zadnjih 25 letih. Po neuradnih podatkih bo v državnem zboru devet strank. Hkrati to ne bo najbolj pisan parlament v zgodovini slovenskega parlamentarizma. Tudi leta 1990 so v družbenopolitičnem zboru slovenske skupščine – to je zbor, v katerem so bile zastopane stranke – sedeli poslanci devetih političnih skupin. Osemdeset sedežev si je razdelilo devet strank. Letošnja politična razdrobljenost najavlja, da bo vladajoča koalicija najverjetneje zelo zapletena, ranljiva, zahtevala bo veliko usklajevanja in potrpežljivosti.



Ali obstaja še kakšna vzporednica med volitvami leta 1990 in 2018? Če bi upoštevali rezultat volitev v družbenopolitični zbor, bi leta 1990 dobila mandat za sestavo vlade Stranka demokratične prenove. Kar pa se, seveda, ni zgodilo. Prenovljeni komunisti so bili relativni zmagovalci volitev, drugo mesto je zasedla ZSMS – Liberalna stranka, predsedstvu republike pa je bilo absolutno jasno, da mora mandat za sestavo vlade podeliti najmočnejši Demosovi stranki, krščanski demokraciji. Leto 1990 ostaja precedenčno. Mandat za sestavo vlade je po letu 1992 vedno dobila stranka, ki je bila hkrati relativna zmagovalka volitev. Samo leta 2012 se je zgodilo, da voditelj relativne zmagovalke v državnem zboru ni dobil zadostne podpore, da bi dejansko poskušal sestaviti vlado. Če je Zoran Janković ob koncu leta 2011 na volitvah dobil dobrih 28 odstotkov glasov, je med mandatarskim glasovanjem v državnem zboru zbral samo 42 glasov, ker med pogajanji o sestavi koalicije enostavno ni bil dovolj potrpežljiv in spreten. Mandat za sestavo vlade je tedaj dobil drugouvrščeni Janez Janša.
 

Ohlapne zaveze

Pred letošnjimi volitvami stranke niso oblikovale predvolilnih koalicij, obstaja pa, kot se zdi, nekaj ohlapnih dogovorov, kdo s kom ni pripravljen sedeti v istem vladnem kabinetu. Drugouvrščeni Marjan Šarec je hitro – morda naivno – izrazil pričakovanje, da bo dobil priložnost za sestavo vlade, in se ob tem skliceval na ohlapne predvolilne dogovore. Te ohlapne zaveze pripovedujejo o tem, da znaten del parlamentarnega loka ni pripravljen iti v koalicijo s SDS, relativno zmagovalko volitev.

Relativna zmagovalka volitev ima v resnici malo naravnih zaveznikov. Nova Slovenija, članica iste evropske politične skupine (Evropske ljudske stranke), na letošnjih parlamentarnih volitvah ni naredila večjega preboja in bo imela najverjetneje le en mandat več kot v prejšnjem parlamentarnem sklicu. Slovenski ljudski stranki, ki je s protimigracijsko retoriko v kampanji zgolj capljala za dominantno desnosredinsko stranko, vrnitev v državni zbor ni uspela. Zato pa se po dveh mandatih vrača v državni zbor Zmago Jelinčič. S tem, ko se v parlament vrača Jelinčič, Janši jemlje iz rok žezlo predsednika parlamentarne stranke z najdaljšim predsedniškim stažem. Jelinčič namreč vodi SNS še nekaj mesecev dlje kot Janša SDS.

Temeljit neuspeh se je tokrat zgodil Erjavčevi stranki Desus. Obstaja zanimiva zgodovinska vzporednica. Karl Erjavec je sklenil predvolilno koalicijo z Zoranom Jankovićem, vendar ta ni šel na volitve. Janković je posodil Erjavcu svoj domnevni vpliv, z bojem za oblast pa si ni mazal rok. Kje je zgodovinska vzporednica? Leta 2004 je Milan Kučan z ustanovitvijo Foruma 21 ponudil svoj vpliv, z bojem za oblast pa si neposredno ni hotel mazati rok. Vendar s tem, ko je vzbujal vtis, da pomaga levemu centru, leta 2004 ni preprečil prepričljive Janševe zmage. Kombinacija, ko stranko podpira nekdo, ki si z bojem za oblast ne bi mazal rok, ni prepričljiva.

Državni zbor bo po novem razčlenjen na nekaj horizontal in vertikal. Pomembno ločnico predstavlja členitev na stare in nove politične skupine. Šarčeva lista, SMC, Levica in Stranka Alenke Bratušek so stranke tega desetletja. Le dve stranki, SD in SDS, sta obstajali že leta 1990. Pogojno lahko kontinuiteto z začetki parlamentarizma najdemo pri Novi Sloveniji, a stranka Mateja Tonina že z imenom poudarja, da vendarle predstavlja nekaj novega. Strank tega desetletja ne moremo povezovati s krivdo za krizo, ki je prizadela Slovenijo pred desetletjem. Hkrati je težko pričakovati, da bi stranke tega desetletja lahko našle skupni imenovalec, ki bi omogočal oblikovanje vladajoče koalicije. Zato bo druga ločnica povezana s tradicionalno členitvijo na levico in desnico. Ključno vprašanje ob sestavljanju vlade v naslednjih tednih je, kdo bo samega sebe dovolj uspešno prezentiral kot politični center.