»Če se ne zaščitiš, te tuje nesreče zlomijo«

Ljubljana – Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), ki leto 2020 in današnji svetovni dan zdravja posveča medicinskim sestram, tehnikom zdravstvene nege in babicam, ugotavlja, da za ohranitev univerzalnega zdravstvenega varstva, ki velja tudi za eno delovno najbolj intenzivnih gospodarskih panog, svet v naslednjih desetih letih potrebuje osemnajst milijonov več zdravstvenih delavcev, od teh devet milijonov medicinskih sester in babic.

Monika Ažman, diplomirana medicinska sestra, predsednica Zbornice – Zveze je kot medicinska sestra več kot dvajset let delala v jeseniški bolnišnici. Njeno prvo delovno mesto je bila centralna intenzivna terapija, kjer so se teden dni borili za življenje desetletne deklice. O svojem poklicu pravi: »Zdravstveni delavci na začetku tovrstne strese doživljamo zelo intenzivno, sčasoma pa vzpostavimo imunski sistem v odnosu do svojih bolnikov. Če ne zaščitiš sebe, te nesreče drugih zlomijo. Postati moraš racionalen, da se lahko v ključnih trenutkih, ko so pomembne sekunde, odzoveš trezno. Pred tabo potem ni več posameznik, ampak nekdo, ki si mu dolžan zagotoviti strokovno zdravstveno oskrbo.«


 
Tudi naše bolnišnice bi že zadnjih petnajst let potrebovale vsaj petino več osebja. Kronično nam primanjkuje več kot dva tisoč zdravstvenih delavcev. V slovenskem zdravstvu je sicer zaposlenih okrog 21.000 medicinskih sester, zdravstvenih tehnikov in babic. Največ medicinskih sester na 100.000 prebivalcev je po podatkih NIJZ zaposlenih v zdravstvu osrednjeslovenske regije (418), najmanj pa v primorsko-notranjski (184). Največ medicinskih tehnikov na 100.000 prebivalcev premorejo v Pomurju (838), najmanj (365) v primorsko-notranjski regiji. Največ babic na 100.000 prebivalcev premore Koroška (26), najmanj – le štiri – v Podravju.

Sodelujejo kot še nikoli

Medicinske sestre in babice so pogosto prvi in ​​včasih edini zdravstveni delavec, ki ga ljudje vidijo. Nepogrešljive so tudi v dolgotrajni negi v institucijah za starostnike in pri oskrbi na domu; v Sloveniji je v domovih skoraj 23.000 oseb, oskrbe ne domu je deležnih še dobrih 22.400.
 
Medicinske sestre in babice predstavljajo skoraj polovico svetovne zdravstvene delovne sile in so, ko je treba, na prvih »linijah« kjer koli v svetu. O delu na prvi »liniji« v času epidemije koronavirusa Dejan Doberšek, diplomirani zdravstvenik, strokovni vodja zdravstvene nege na Nevrološki kliniki UKC Ljubljana, pravi: »V tem času ima pomembno vlogo sodelovanje med poklicnimi skupinami v zdravstvu. Lahko rečem, da toliko kot sodelujemo danes, nismo še nikoli. Vsi s skupnimi cilji, vse težave in izzive, s katerimi se soočamo, rešujemo s skupnimi močmi in tako se timsko delo odraža v pravem pomenu besede. Zdaj se slišimo vsi in se tudi upoštevamo, to pa je ključ za uspeh.«


 
Doberšek tudi pravi, da se je za zaposlene v zdravstveni negi v času epidemije marsikaj spremenilo tako v poklicnem kot v zasebnem življenju. »Hitre spremembe mnogih procesov, prilagajanje na novo organizacijo dela, povsem drugačne prioritete, vsak dan nove informacije, spreminjanje navodil, nenehno usklajevanje urnikov dela, aktivnosti na oddelkih, soočanje z odloki in odredbami, ki nas usmerjajo, ko zapuščamo delovišča in se vračamo v domače okolje, hkrati pa primarna skrb – hospitalizirani pacienti. Ni enostavno in predvsem ni vsakdanje,« sklene. Ugotavlja, da zaposleni v zdravstveni negi dokaj mirno prenašajo krizo, da veliko časa posvečajo osebni varovalni opremi, ki je v tem trenutku najpomembnejša za zaščito pacientov in zaposlenih. Zaščitne opreme za delo imajo trenutno dovolj, zagotavlja Doberšek, z njo ravnajo skrajno racionalno in odgovorno.
 

Prilagajanje drugačnim porodom

Tudi babice so se morale predvsem zaradi prepovedi prisotnosti spremljevalcev prilagoditi drugačnim porodom. O tem Karolina Kovač, diplomirana babica iz Splošne bolnišnice Murska Sobota in predsednica strokovne sekcije medicinskih sester in babic pri Zbornici – Zvezi: »Najhuje je bilo porodnicam ob začetku prepovedi, ker se niso imele časa pripraviti na to. Zdaj prihajajo pripravljene in se v večini dobro zavedajo pomena prepovedi. Od nas babic pa to zahteva, da se še bolj posvetimo njihovim željam, smo jim v oporo in poskušamo po najboljših močeh nadomestiti pomoč partnerja. Mislim, da smo pri tem uspešne, ženske pa zelo hvaležne.«


 
Vsi, ki trenutno delajo s pacientkami, se po Kovačevi zavedajo večje verjetnosti okužbe in s tem tudi večje možnosti prenosa okužbe na domače. Tudi družinski člani niso izjeme. »Ob prihodu domov včasih naletimo na vprašanja, ki jih doslej nismo bili vajeni,« opisuje Kovačeva, »domači nas pogosteje povprašajo, ali je bilo v službi kaj posebnega. Zato lahko pritrdim, da je strah pred okužbo in širjenjem le-te ves čas prisoten. Večina zaposlenih je omejila svoje stike samo na najožjo družino – na partnerje in otroke.«