Bodo voditelji v Glasgowu rešili planet?

Med 31. oktobrom in 12. novembrom bo v Glasgowu potekala konferenca pogodbenic Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah, COP26. Pred zasedanjem so sodelujoči na prvem delu dvodnevne konference v organizaciji nevladnih organizacij Focus, PIC in Umanotera predstavili, kam nas vodi globalna podnebna politika.

Aljoša Petek iz PIC je spomnil na dokumente, ki so v javnost pricurljali prejšnji teden, in dokazujejo, da nekatere države (med njimi Savdska Arabija, Japonska in Avstralija) poskušajo vplivati na poročilo Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPCC), da ne bi vsebovalo navedbe o takojšnjem, hitrem in obsežnem zmanjšanju uporabe fosilnih goriv, kot predvideva osnutek poročila. Ti dokumenti – gre za gradiva vlad, podjetij in drugih organizacij, namenjenih znanstvenikom, ki pripravljajo poročilo IPCC – ter neprijetni podatki o stopnjevanju posledic podnebnih sprememb in nezadostnem ukrepanju držav po mnenju Petka vzbujajo dvome o uspehu COP26.

EU mora ukiniti financiranje fosilnih goriv

Sven Harmeling, koordinator za mednarodno podnebno politiko pri organizaciji Climate action network Europe, je pritrdil, da še vedno obstajajo močne sile, ki poskušajo spodkopati ukrepe, ki jih moramo izvesti, če hočemo doseči cilje pariškega podnebnega sporazuma, ki so ga podpisale skoraj vse države sveta. Od COP26 je pričakovati, da bodo države povečale svoje zaveze za zmanjšanje toplogrednih izpustov. Omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje Celzija glede na predindustrijsko raven je še vedno mogoča, vendar zahteva takojšnje povečanje podnebnih zavez in konkretna dejanja, je poudaril Harmeling.

V Evropi po njegovih besedah ni več glavna težava zanikanje podnebnih sprememb, pač pa prelaganje odgovornosti in zeleno zavajanje (greenwashing). Cilj Unije, da zmanjša toplogredne emisije za 55 odstotkov do leta 2030, je po stališču CAN Europe nezadosten. »Resnično podnebno ukrepanje pomeni prenehanje financiranja vseh investicij v fosilna goriva. To je prava neto podnebna nevtralnost,« je povzel Harmeling.

Bogate države, vključno z Evropo, morajo za podporo trajnostnemu razvoju revnejših držav svoje emisije zmanjšati skladno s ciljem omejitve segrevanja za 1,5 stopinje, dodatno pa morajo povečati finančno pomoč revnejšim državam za prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb ter za škodo, ki jo podnebne spremembe v teh državah povzročajo.

Harmeling je optimističen glede pričakovanja, da bodo države na COP26 dosegle dogovor o enotnem (najverjetneje petletnem) časovnem okvirju za dopolnitev svojih nacionalno določenih prispevkov. Zmerno optimističen je glede povečanja podnebnega financiranja za podnebne ukrepe v revnejših državah. Veliko vprašanje pa je, ali bodo narejeni zadostni koraki za omejitev globalnega segrevanja na 1,5 stopinje v obdobju po COP26. »Nekatere države bodo povečale svoje nacionalno določene prispevke, a že zdaj je jasno, da to ne bo dovolj. Pomembno je, ali se bodo države dogovorile o jasnih nadaljnjih korakih za povečanje ambicij, ali pa bodo dale le prazne obljube in v naslednjih letih ne bo napredka,« skrbi Harmelinga.

Podnebne spremembe bolj prizadevajo ženske

Mlada raziskovalka s Centra za socialno psihologijo Fakultete za družbene vede UL Dora Matejak je osvetlila okoljski diskurz na podnebnih konferencah z vidika spola. Ugotavlja, da podnebne spremembe niso spolno nevtralne – bolj prizadevajo ženske (in tudi predstavnike drugih spolnih identitet) kakor moške. Na podnebnih konferencah je spolna pravičnost deležna vse več pozornosti, na COP25 je bil sprejet petletni akcijski načrt za enakost spolov, ki je namenjen promociji spolno pravičnih podnebnih rešitev, vendar spolna neenakost v obdobju podnebnih sprememb še vedno obstaja, trdi Matejak.

Rešitve na ravni podnebnih konferenc vidi v intersekcijskem pogledu, ki bi razkril, kako družbene strukture obravnavajo raso, družbeno-ekonomski položaj, spolno usmerjenost, nenazadnje ranljivost žensk, ter v raziskavah posameznih primerov, v okviru katerih bi prepoznali težave v lokalnih skupnostih in zanje poskušali poiskati ustrezne lokalne rešitve.

Mladim ostane le še radikalnost

Vlogo mladih in civilne družbe pri podnebnih politikah sta predstavila člana gibanja Mladi za podnebno pravičnost Maša Cvetežar in Jakob Sever Klasinc. Poudarila sta, da v njihovem gibanju podpirajo pristop od spodaj navzgor, po katerem lahko vsi prebivalci prispevajo k podnebnemu boju. Gibanje, ki ga je sprožila švedska podnebna aktivistka Greta Thunberg, je k podnebnim protestom in kampanjam pritegnilo tudi bolj pasivne mlade, kljub temu pa so mladi še vedno preslišani pri politikih in tistih, ki imajo družbeno moč. »Ker ti ne storijo nič ali ne dovolj, da bi dosegli podnebno pravičnost, moramo mi biti bolj radikalni,« je zaključila Maša Cvetežar.