Zakaj so špicenkandidati in transnacionalne liste tabu?
Trdnost sistema vodilnih kandidatov na volitvah v evropski parlament (EP) ostaja negotova. Če bi ga voditelji držav po zadnjih volitvah leta 2019 obravnavali resno, bi v zadnjih letih za krmilom evropske komisije (EK) v bruseljski palači Berlaymont namesto Ursule von der Leyen sedel Manfred Weber.
Bavarski konservativec je bil vodilni kandidat politične skupine, desnosredinske EPP, ki je na volitvah zmagala. A več voditeljev na čelu s francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom pravila »špicenkandidatov« za vodenje EK ni sprejelo. Tako je bil doslej prvi in edini uspešni vodilni kandidat leta 2014 Luksemburžan Jean-Claude Juncker. A še zdaleč ni bilo gotovo, da mu bo uspelo. Tudi javni pritisk na kanclerko Angelo Merkel, naj ga podpre, je pripomogel k temu. Proti njemu sta bila tedanji britanski premier David Cameron in njegov madžarski kolega Viktor Orbán.
Po lizbonski pogodbi voditelji na vrhu – soglasje ni zahtevano – ob upoštevanju rezultata volitev parlamentarcem predložijo v potrditev predsednika EK. Špicenkandidati, seveda, niso omenjeni. Letošnja vodilna kandidatka EPP Ursula von der Leyen - tako pet let prej tudi Juncker – pa uradno sploh ne kandidira za poslanski sedež. V retoriki Macrona in njegovih somišljenikov so špicenkandidati trn v peti, saj da bi evropska komisija morala služiti splošnim interesom EU, neodvisno od strank in držav.
Da evropska komisija in predvsem njeni komisarji služijo le interesom EU kot celote, je v praksi težko dokazljivo. Tudi Juncker je, denimo trdil, da evropski komisarji pustijo svoje potne liste na vratih Berlaymonta. Kljub temu praksa kaže, da imajo komisarji velikokrat pred očmi interese svoje države ali politične družine, tudi komisar iz Francije Thierry Breton, ki je pristojen za industrijo. »Proces vodilnih kandidatov je področje boja v arhitekturi oblasti EU in nihče ne more resno trditi, kakšno prihodnost bo imel,« je za Delo opozoril profesor evropskega prava na univerzi v Göttingenu Frank Schorkopf
Odlašanje Macrona s podporo von der Leyen taktiziranje
Ideja zagovornikov sistem je, da bi vodstvo komisije izšlo iz volitev v parlament in da bi volivci odločali, kdo bo vodil močno institucijo. Iz tega bi – kot v državah – izhajala odvisnost komisije od razmerij v parlamentu. Tako bi si parlamentarci povečali vpliv. Strokovnjak za EU z nemškega inštituta za mednarodna in varnostna vprašanja (SWP) Nicolai von Ondarza opozarja na letošnji paradoksalen položaj, ko kaže, da bo najverjetneje spet na položaju Ursula von der Leyen. »A ne nujno zato, ker je vodilna kandidatke EPP, temveč neodvisno od tega. Tudi posebno močne volilne kampanje po Evropi ne vodi,« je dejal za Delo.
Močnejših predvolilnih nastopov kandidatke EPP in njenega socialističnega tekmeca Nicolasa Schmita po Evropi po njegovih pričakovanjih ne bo. »Načelo špicenkandidatov je že znatno oslabljeno,« je prepričan Nicolas von Ondarza. Tako bo za Ursulo von der Leyen prva naloga, da si zagotovi močno podporo v evropskem svetu. Če je ne bi podprl le kakšen voditelj, kot je Viktor Orbán, težav naj ne bi bilo. Von Ondarza odlašanje Macrona pri podpori kandidatki vidi kot taktiziranje, da si v pogajanjih o prihodnji politiki evropske komisije zagotovi uveljavitev francoskih interesov.
Druga ovira za Ursulo von der Leyen bo evropski parlament, kjer si bo morala zagotoviti podporo socialistov in liberalcev. Kot vodilna kandidatka je po mnenju von Ondarze vendarle bolj pod drobnogledom. Tarča kritik bruseljskih medijev in številnih poslancev parlamenta je bilo v zadnjih tednih imenovanje njenega strankarskega tovariša iz CDU Markusa Pieperja za posebnega odposlanca za mala in srednje velika podjetja. Pieper se je na koncu odpovedal funkciji. Pri ključnih vprašanjih, kot so migracije ali zelena agenda, se je v svoji retoriki bolj prilagodila bolj desnim stališčem svoje politične družine EPP.
Transnacionalne liste velik korak za demokracijo
V številnih bruseljskih in akademskih razpravah je slišati argument, da bi bil sistem špicenkandidatov smotrn in delujoč samo, če bi na volitvah imeli nadnacionalne liste. Čeprav so doslej predlogi šli kvečjemu v smeri, po katerem bi le majhno število poslancev izvolili na skupnih evropskih listah, premikov ni na obzorju. Po zadnjem predlogu, za katerim ni stal le evropski parlament, temveč tudi Francija in Nemčija, bi bilo na nadnacionalnih listih izvoljenih 28 poslancev. Tako volitve v EP prvič ne bi bile le nacionalne volitve evropskih poslancev v vsaki državi članici.
To bi v praksi pomenilo, da bi za del poslancev skupaj volili državljani EU. Profesor Schorkopf je opozoril, da je skoraj polovica držav, tudi Slovenija da je bila med njimi, jasno nasprotovala nadnacionalnim listam. Nasprotnice vidijo v nadnacionalnih listah nadaljnjo krepitev evropskega parlamenta v škodo evropskega sveta, saj da bi na njih gotovo kandidirali prihodnji voditelji institucij EU. Poleg tega bi lahko po mnenju Schoropfha nastal dodaten demokratičen deficit, saj bi bili vseevropski kandidati na njih manj zakoreninjeni v državah.
Nicolai von Ondarza je sicer ocenil, da bi bile transancionalne liste velik korak za evropsko demokracijo, saj bi volivci, denimo z drugim glasom, po vsej EU lahko volili iste kandidate. Tako bi bile stranke in vodstvo EU bolj prepoznavno. Vsekakor bi morale države v primeru uvedbe takšnih list spremeniti svoje volilne zakonodaje, kar zahteva nekaj let. Predvsem manjše članice nočejo takega sistema, saj se bojijo, da bo več izvoljenih poslancev iz večjih držav. Tema bi se sicer lahko vnovič odprla v kontekst novih širitev EU, ko bodo sedeži v EP na novo razdeljeni.
