Vse slovenske koalicije

Slovenija ima proporcionalni sistem volitev v zakonodajni dom parlamenta, državni zbor. Po njem dobijo stranke, ki prejmejo več kot štiri odstotke glasov, sorazmerno število poslancev. V takšnem sistemu je, vsaj v normalnih okoliščinah, skoraj nemogoče oblikovati enostrankarsko vlado.

Zato so slovenske vlade vedno koalicijske. Takšne so bile vse doslej. Takšna bo prihodnja, katere sestavljanje se bo začelo jutri zvečer. Takšne bodo najbrž tudi njene naslednice, vsaj dokler bomo imeli sedanji sistem volitev v državni zbor.

Učna leta

Zanimivo je, da je samo dvakrat do zdaj oblast po volitvah prevzela koalicija, oblikovana pred volitvami. In še od teh se je le enkrat zgodilo, da je bila povolilna vladna koalicija enaka, kot je bila v predvolilnem času. Bilo je še v onem sistemu. Spomladi leta 1990 so bile prve večstrankarske volitve namreč še volitve v skupščino Socialistične republike Slovenije. Od njenih treh domov – družbenopolitični zbor, zbor občin in zbor združenega dela – je bil najpomembnejši, nekakšen predhodnik današnjega državnega zbora, družbenopolitični zbor.

Čeprav sta prvi mesti med strankami zasedli naslednici političnih organizacij iz socializma, Zveza komunistov Slovenije - Stranka demokratične prenove in iz zveze socialistične mladine preoblikovana ZSMS – Liberalna stranka, je večino osvojila povezava novih strank. V koaliciji Demos so poslance dobili Slovenski krščanski demokrati (SKD), Slovenska kmečka zveza - Ljudska stranka, Slovenska demokratična zveza, Zeleni Slovenije, Socialdemokratska stranka Slovenije (SDSS), Socialistična stranka Slovenije in Slovenska obrtniška stranka.

Kot stranka z največ glasovi v Demosu je mandat za sestavo vlade – uradno še izvršnega sveta skupščine SRS – dobila SKD; predsednik predsedstva Milan Kučan je mandat za sestavo vlade sicer podelil vodji Demosa in predsedniku SDSS Jožetu Pučniku, vendar ga je ta zavrnil. Prvo vlado je zato sestavil vodja SKD Lojze Peterle.

Sestava Demosove vlade ni bila težavna. Ker je prevzela oblast predvolilna koalicija, ni bilo dolgotrajnih pogajanj med strankami in kupčkanja za položaje. Vendar je čas Demosa hitro minil. Po uspešni osamosvojitvi poleti 1991 so izbruhnila vsa nasprotja raznorodne koalicije s samo enim skupnim ciljem – ustanovitev samostojne države. Demos je tudi ali predvsem zaradi različnih pogledov, kako izpeljati tranzicijo iz socializma v kapitalizem, razpadel in spomladi 1992 je novo vlado sestavil takrat sveži predsednik naslednice ZSMS liberalnodemokratske stranke in pozneje Liberalne demokracije Slovenije (LDS) Janez Drnovšek.



Drnovšek je bil najbrž osrednji lik slovenske tranzicije. Znan je postal kot zadnji slovenski član kolektivnega vodstvenega organa Jugoslavije, predsedstva SFRJ. Kljub različnim informacijam o tem, kakšen odnos je imel do osamosvojitve – nekateri trdijo, da je še med osamosvojitveno vojno ni podpiral –, je iz časa neposredno po njej, ko je bil pogajalec o umiku jugoslovanske armade, potegnil neizmeren politični kapital. Tako velikega, da je zmagal na vseh volitvah, na katerih je v samostojni Sloveniji nastopil.

Drnovškove koalicije

Že takoj se je pokazalo, da je mojster za združevanje tako rekoč nezdružljivega. V svojo prvo vlado, ki je Slovenijo vodila nekaj mesecev do prvih volitev po novem ustavnem sistemu leta 1992, je namreč vključil stare in nove politične sile.

Ker so danes stranke večinoma povsem drugačne kot pred 26 leti – pa tudi ljudje na odločilnih položajih so povečini povsem drugi –, je nemogoče vleči neposredne povezave. Vendar je Drnovšek v svoji prvi vladi združil nepredstavljivo: naslednike socialističnih mladincev, komunistov, krščanske demokrate, SDSS, zelene in demokrate kot miselni steber osamosvojitve.
Pri tem je sicer treba pripomniti, da je bila kljub imenu Drnovškova LDS predvsem levo usmerjena stranka, liberalna po svetovnonazorskem pogledu in ne po gospodarski usmeritvi. To se je pokazalo v naslednjih letih, ko je Slovenija tranzicijo gospodarstva v nasprotju z drugimi nekdaj socialističnimi državami izpeljala brez izrazite šokterapije. Gospodarske težave v prvih letih po osamosvojitvi so bile hude, vendar neprimerljive s popolnim gospodarsko-socialnim polomom na vzhodu Evrope.

Skupaj s prvo koalicijo je Drnovšek sestavil štiri, tri po zmagah na državnozborskih volitvah. Sestavljanje vlade po volitvah na začetku decembra 1992 je trajalo skoraj do konca januarja 1993. V koaliciji je Drnovšek dokazal svoje povolilno mojstrstvo. Vanjo je poleg svoje LDS vključil še drugouvrščene krščanske demokrate, tretjeuvrščene naslednike komunistov, pozneje preimenovane v Združeno listo socialnih demokratov (ZLSD), in stranko z najmanj poslanci, štirimi, SDSS.

V koaliciji je sodelovala polovica državnozborskih strank. Čeprav je po izstopu SDSS leta 1994 – ker je zaradi vpletenosti v afero Depala vas Drnovšek v državnem zboru dosegel odstavitev novega predsednika stranke in takrat obrambnega ministra Janeza Janše – in ZLSD leta 1996 vlada ostala brez večine, je zvozila mandat do konca.

Leta 1996 se je Janševa SDSS že hotela postaviti kot vodilna stranka desnice, vendar jo je z nepričakovanim uspehom prehitela ljudska stranka (SLS). Pomladne stranke, kakor so se samopoimenovale, ob njiju še SKD, so sicer dobile polovico, 45 glasov poslancev, vendar jim ni uspelo sestaviti koalicije, saj so bile na drugem bregu vse druge stranke, tudi Slovenska nacionalna stranka Zmaga Jelinčiča in poslanca manjšin. Drnovšek je še enkrat več sestavil veliko koalicijo, tokrat s SLS; v koaliciji je bila prvič tudi upokojenska stranka (Desus), ki je izstopila iz ZLSD in prvič nastopila samostojno.

Vlada je v volilnem letu 2000, po ponesrečeni združitvi in hitri razdružitvi SLS in SKD – po kateri je nastala Nova Slovenija (NSi) –, razpadla. Vendar kratkotrajna desna vlada Andreja Bajuka ni skrivala ambicij, da bi na hitro predrugačila Slovenijo. Račun je prišel na volitvah novembra 2000, ko je LDS sama dobila več poslancev kot vse tri »pomladnice« skupaj. Sestava nove Drnovškove koalicije, v katero so šli še ZLSD, Desus in celo poklapana SLS, je bila samo formalnost. Ob takrat prvič in zadnjič v državni zbor uvrščeni stranki mladih, ki je vlado s štirimi poslanci podpirala neformalno, je imel Drnovšek leta 2000 celo večino, s katero bi lahko spreminjal ustavo.

Prelom

Prelom v neprekinjeni vladavini LDS se je zgodil na volitvah 2004. Bil je predvsem posledica odhoda Drnovška s čela vlade leta 2002 na mesto predsednika republike. Njegov naslednik Tone Rop je stopil v prevelike čevlje in stranka je prvič v samostojni Sloveniji izgubila volitve. Na njih je leta 2004 prvič zmagala Janševa Slovenska demokratska stranka. Oblikovala je »pomladno« vlado skupaj z Novo Slovenijo, s katero sta koalicijo sklenili že pred volitvami, in SLS. Čeprav bi imele ob asistenci poslancev manjšin dovolj glasov za sestavo vlade, so za udobnejše vladanje v koalicijo vključile še Desus.

Koalicija Janeza Janše je bila ob najugodnejših gospodarskih razmerah po osamosvojitvi presenetljivo trdna in je v nespremenjeni sestavi kot edina do zdaj oddelala cel mandat; aktualna koalicija Mira Cerarja je s premierovim odstopom svojega pač končala nekaj dni pred naravnim iztekom. Janša je potem volitve 2008 izgubil.



Prišla so kaotična leta. Po gospodarskem razcvetu je sledil za Slovenijo še posebno hud sunek velike recesije. Koalicija levega trojčka – na državnozborskih volitvah 2008 zmagovitih Socialnih demokratov (SD), kakor se je preimenovala ZLSD, pod vodstvom Boruta Pahorja in dveh ostankov velike liberalne demokracije, okleščene LDS in Zaresa – ter Desusa razmer ni uspelo sanirati. Po treh letih se je razletela in leta 2011 so sledile prve predčasne volitve v državni zbor v zgodovini Slovenije.

Sledile pa so še bolj kaotične razmere. Na volitvah je zmagala stranka Pozitivna Slovenija (PS) ljubljanskega župana Zorana Jankovića, a zmagovalcu kot prvemu zmagovalcu volitev do zdaj ni uspelo sestaviti koalicije. Zato pa je uspelo drugouvrščenemu Janezu Janši, s pisano druščino NSi, SLS, novoustanovljeno, menda liberalno stranko nekdanjega Janševega ministra Gregorja Viranta in obveznim Desusom.

Janša v vrtincu krize ni vladal tako trdno kot v dobrih časih. Partnerji so mu po dobrem letu zaradi zapletov, ki jih je imel pri pojasnjevanju izvora svojega premoženja, in protestov proti oblasti obrnili hrbet. Za krmilo je namesto SDS prišla PS z Jankovićevo varovanko Alenko Bratušek kot premierko, v vladi sta ostala Desus in Virant s svojimi, pridružila pa se je še SD; NSi in SLS sta sledili SDS iz vlade.

Za to koalicijo je bilo od začetka jasno, da bo težko sklenila mandat po redni poti. Na oblasti je bila sicer dlje kot druga Janševa, a se je sesedla, ko je vodenje PS po začasni prekinitvi spet prevzel Janković, ki tudi ni znal pojasniti izvora dela svojega premoženja. Sredi poletja leta 2014 so bile na sporedu druge predčasne volitve v državni zbor zapored.

Ljudje so imeli politike že tako dovolj, da je ob komaj nekaj več kot polovični udeležbi zmagal še en novinec z novo stranko, ugledni pravnik Miro Cerar z nič kaj izvirno poimenovano Stranko Mira Cerarja. Cerar je zmagal tako premočno, da bi lahko vlado sestavil že samo z Desusom, vendar so za večjo trdnost v koalicijo privabili še SD. Vlada te koalicije je svoj mandat oddelala skoraj do konca.

Tako kot vse druge vlade bo tudi prihodnja, ki jo bodo začeli sestavljati jutri zvečer, koalicijska. Če je verjeti predvolilnim napovedim, bo zaradi precejšnje razdrobljenosti političnega prostora in averzije večine strank do predvsem ene, oblikovanje nove koalicije precejšen podvig. Gotovo pa sestava in razmerja v njej ne bodo takšna, kot so bila zadnja štiri leta.