V nadaljevanju preberite:

Slovensko bralstvo v zadnjem desetletju intenzivno spoznava flamskega avtorja Stefana Hertmansa. Potem ko sta pri Beletrini izšla romana Vojna in terpentin (2015) ter Tujka (2019, oba je prevedla Staša Pavlović), je ista založba pred kratkim izdala še roman Vzpon (prevod Mateja Seliškar Kenda), v katerem je pisatelj spisal zgodbo o zgodovini hiše, ki jo je leta 1979 kupil v Gentu.

Hiša sama po sebi niti ni toliko zanimiva, kot je zanimiv človek, ki je v njej bival pred Hertmansom. Bil je flamski nacionalist, nacistični kolaborant in celo član zloglasne SS, ki je v smrt poslal na stotine ljudi. Hertmans je roman zasnoval tako, da kot kakšen preiskovalni novinar skupaj z bralcem odstira zaprašene arhive, potuje po zločinčevih poteh, se pogovarja z njegovimi potomci in se čudi nenavadnim potem zgodovine. Pri tem mu ni uspelo le ustvariti večplastnih in polnokrvnih literarnih oseb, ampak je ponudil tudi izvrsten zgodovinski prikaz političnih trenj v Belgiji, o kateri prebivalci držav, kot je Slovenija, vemo bistveno manj kot o njenih velikih sosedah.

Hertmans se je v Ljubljani mudil sredi novembra, ko je v Cankarjevem domu v pogovoru z Goranom Vojnovićem predstavil roman, naslednji dan pa je v Kopru prejel nagrado PONT 2024 za izjemne dosežke na področju medkulturne književnosti.