Olimpija ne ljubi Ljubljančanov

NK Olimpija z zdajšnjo kadrovsko politiko je znova rehabilitacijski center za tujce, povratnike po poškodbi, tiste brez pogod­be ali tesne varovance raznih agentov, ki potrebujejo le klub, ki bi jih sprejel, in tudi za kakšnega slovenskega nogometaša starejšega letnika ali klub za zapolnjevanje trenerskega CV. To ni nič novega.

V petih letih predsedovanja Milana Mandarića je bila vendarle vseskozi v ospredju filozofija zmagovanja za vsako ceno »na vasi« (SNL), česar menda ni mogoče doseči, če v moštvu prevladujejo domači fantje. Ima tudi osnovno nalogo v čezmernem prodajanju ali kupovanju igralcev. Včasih se je Mandariću izšla z dobičkom, včasih s primanjkljajem. Prvega so v glavnem prinesli domači, ljubljanski igralci.

Olimpija je tudi letos tujska, slovenska je še v mejah sprejem­ljivega oziroma toliko, da njeni ustvarjalci lahko zavajajo, da ni res, ker so tu Michael, Nejc, Timi, Uroš, Miral, Jan, Žiga, Nik ... Kot Ljubljančana me je zmotilo nekaj drugega. V njej tako rekoč ni Ljubljančana v vidni vlogi.

Ničkolikokrat sem se v krogu znanih upokojenih ljubljanskih nogometašev sporekel o Olimpijini vlogi v lokalnem okolju. Sprva sem tudi sam popustil mantri o globalizaciji, ki ima pri Olimpiji sicer bolj jugoslovanski pridih, ker da je tudi Mandarić vendarle poslovnež z ugledom in izkušnjami odmevnih nogometnih poslov na zahodu. Po malem so me vedno zavedla prijazna Mandarićeva razmišljanja in pritrjevanja, da razume, da je treba Olimpiji in domačim fantom pomagati, in še kup sladkih besed. Na koncu se je vedno izšlo tako, da je enkrat vladal srbski lobi, drugič hrvaški (ko bi vsaj v Evropi s tujci kaj opravila), slovenski pa nikoli! O ljubljanskem pa itak nikoli ni bilo ne duha ne sluha. Še pri Izetu Rastoderju ga je bilo veliko več, kar je razumljivo. Tedaj so v Ljubljani še imeli nekaj več besede Ljubljančani in tudi Rastoder je bil Ljubljančan.



Ljubljana je v zadnjem desetletju dala veliko povprečnežev, eden, ki močno izstopa, je Andraž Šporar. O njegovih resnih dosežkih v zahtevnejši konkurenci bi se dalo pošteno meniti, a je vsaj igralec, ki so ga vzgojili v Ljubljani – Olimpija, Interblock, Olimpija. Toda ni edini krivec Mandarić, da glavno slovensko mesto s slabimi 300.000 prebivalci – brez satelitov v domžalskem, notranjskem, zasavskem ali belokranjskem okolju – ne more in ne zna vzgojiti Oblaka (Braneta in ne Škofjeločana Jana), Marka (Elsnerja), Džonija, Saška, Šiljota, Knavsa, Milivoja, Ilketa ..., Ljubljančanov z visoko dodano nogometno vrednostjo.



Olimpija je le vrh piramide, ki je v mestu nekoč delovala in je bila nekakšno jamstvo, da je najbolj nadarjenim zagotovljena ustrezna razvojna selekcija. Globalista Mandarića, žal, ne zanima kaj prida, koga vzgajajo na Slovanu, Iliriji, Svobodi ... in zdaj tudi Bravu. Še manj, kako se ti klubi preživljajo. Razen Brava so bolj kot ne »na aparatih«.

In še o dejstvih. Prvo: če bi me pred meseci kdo prepričeval, da je najboljši Ljubljančan v ljubljanskih klubih v 1. SNL Mustafa Nukić, bi mu rekel, da je nor. Pa še res je najboljši. In tudi zanj velja, da je najbrž žrtev Olimpijine politike. Drugo: selektor Matjaž Kek bi lahko sestavil reprezentanco brez enega samega Ljubljančana. Ne bi ga pogrešal(i).