Kastni sistem na Balkanu

Balkan deluje kot svet razočaranih starcev. Življenje se je postaralo. Nemara se otroci samo igrajo. Maskirali so se v starce s sivimi lasmi in brki. Na glave so si poveznili maske z dolgočasnimi in praznimi pogledi. Če bodo še naprej odhajali s trebuhom za kruhom, se Balkan kaj hitro lahko spremeni v deponijo ljudi, ki jih Evropa ne želi.
Svoj delež je prispevala nepremična balkanska družba. Sodeč po rezultatih mednarodnih raziskav so na vrhu seznama najsrečnejših držav Finska, Danska in Norveška, ki jih odlikuje največ­ja družbena mobilnost. Na Balkanu možnost prehoda posameznika med sloji in razredi stagnira.
 

Rojeni v revščini, odrasli v revščini

To pomeni, da vsi, ki se rodijo v določenem družbenem razredu, tam tudi ostanejo, brez možnosti napredovanja ali nazadovanja. Balkanci imajo malo možnosti za prehod iz nižjega v višji sloj tudi zato, ker starši niso dovolj premožni, da bi šolali otroke, tako da ostajajo v enakem družbenem položaju kot njihova družina.
Balkan se je v tem pogledu nekoč lahko primerjal s Švedsko, ki se je ponašala z najvišjo stopnjo družbene gibljivosti v Evropi. Če so otroci danes rojeni v revščini, še zlasti daleč od Beograda, Sarajeva ali Skopja, pa imajo vse možnosti, da bodo tudi odrasli životarili in ostareli v revščini. Družbene skupine so zaprte, prehod v srednji sloj ali elito pa onemogočajo številne strukturne prepreke. Kakor še opažajo sociologi, na zaprtost družbenih razredov kaže tudi preprosto dejstvo, da se pripadniki politične in gospodarske elite znova poročajo med seboj.
V filmu Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju si švedski režiser Roy Andersson razbija glavo s stanjem človeštva. Film govori o ljudeh, ki do kapitalizma nimajo več nobenega veselja. Vsi so smešni, a nihče se ne smeji. Tu je poanta. Ljudje so najbolj smešni tedaj, ko ni razloga, da bi se kdo smejal. Tedaj, ko umirajo. V Golobu vsi umirajo. Kot zrcalna slika razpadajočega, umirajočega kapitalizma. Nič ni bolj smešnega in komičnega od ljudi, ki jih nič več ne navduši in nasmeji ali razžalosti in spravi v jok, vendar se delajo, da so živi.
 

Študij privilegij premožnih

V komunizmu so otroci upali, da lahko zgradijo brezrazredno družbo, da bo država umrla in da bo novi človek, ki bo osvobojen ekonomskega okovja, razvijal svoje potenciale. V kultnem filmu Emirja Kusturice Se spomniš, Dolly Bell revni oče poln upanja posluša sina, ki mu prebira, kakšna bo prihodnja komunistična družba. Po pol stoletja predanosti ciljem revolucije otroci nimajo več velikih idej, hrepenenje pa je ostalo tudi po zlomu komunistične ideologije. Kljub turobni resničnosti še vedno upajo, da bodo sami odločali o svoji usodi.
Neenakost se na Balkanu povečuje bolj kot v kateri koli državi članici Evropske unije. Izsledki študij kažejo, da se v veliki družbeni polarizaciji skriva tudi neenakost možnosti. Še zlasti ko gre za enake možnosti otrok in mladih. Nepis­menost otrok je največja v revnih družinah, kar pomeni, da izobraževalni sistem ni zmogel odpraviti učinkov socialnoekonomske neenakosti. Razkorak med nižjimi in višjimi družbenimi sloji se le še povečuje na višjih stopnjah izobraževanja. Revni otroci postanejo starši revnih otrok, krog revščine pa se povečuje iz generacije v generacijo. Tudi zaradi otroških porok in zgod­njega opuščanja šolanja.
Ker državni ukrepi ne upoštevajo dovolj socialnoekonomskega položaja otrok, je na primer v Srbiji manj kot petina visoko izobražene delovne sile. Raziskava o socialnih dimenzijah študija, ki jo je predstavila beograjska univerza, kaže veliko neenakost, ko gre za dostop do višjega in visokošolskega izobraževanja. Pred tremi ali štirimi desetletji je večina otrok staršev s srednjo izobrazbo končala fakulteto, zdaj pa se praviloma na fakultete vpisujejo otroci staršev, ki imajo fakultetno izobrazbo. Kakor ugotavljajo raziskovalci, je povprečen študent star 23 let in ženskega spola, med študijem ne dela in živi s starši. V Srbiji je od staršev finančno povsem odvisno 96 odstotkov študentov. Študij tako postaja privilegij bogatega in srednjega razreda ter poglablja prepad med Srbijo in EU.
 

Odhajajo mladi in izobraženi

Študenti na Balkanu v nasprotju s študenti v Evropi nimajo možnosti, da bi med študijem delali. Razlog ni v tem, da so leni, temveč tega ne dopušča izobraževalni sistem. Dodaten problem je trg dela, ki ne pozna prilagodljivega delovnega časa in ponuja vse premalo del, ki bi jih lahko opravljali študenti. Mladi se poleg finančne odvisnosti od staršev in neučinkovitega izobraževalnega sistema soočajo tudi z visoko stopnjo nezaposlenosti in občutkom, da so izključeni iz politike. Sociologi so še ugotovili, da se družbeni razredi, drugače kot v nekdanji komunistični ureditvi, reproducirajo znotraj sebe. To velja predvsem za višje razrede, kar je bila pred tremi desetletji prava redkost.
Zagata je tudi z oceno perspektive balkanskih državic. V Srbiji najbolj izobraženi mladi ljudje praviloma prvič potujejo zunaj meja, ko napolnijo četrt stoletja. Gre za posledico večletne izolacije, ki je škodovala številnim generacijam. Čeprav mladi na Balkanu redko potujejo, pa sanjajo o odhodu iz domovine. V zadnjih letih jih je te sanje uresničilo več deset tisoč. Srbija je po številu izseljenih mladih in izobraženih ljudi vodilna v regiji in tudi v svetovnem vrhu. Več kot polovica jih odhaja zaradi bolje plačanega dela, da bi si zagotovili boljše življenje in dostojanstveno starost staršem.
 

Nezaupanje v legitimnost družbene ureditve

Balkanska družba se je postarala čez noč. Ljudje so se spremenili v starce, ki jih je razočaralo življenje. Stari so študenti in njihovi profesorji, ki se predajajo predvidljivemu svetu in njegovim vladajočim tolmačem. Stari so bankirji, gradbinci in inženirji, ki grabijo denar tudi zato, ker jih nihče ne vpraša, kako bi reševali svetovne probleme. Stari in ogorčeni so nesrečniki na družbenem robu, begunci in brezposelni, ki so žrtve vojn ali tranzicije in polni sovraštva na volitvah glasujejo za tiste, ki jim lažejo, ko s prstom kažejo, koga morajo sovražiti.
Ključni razlog, da skoraj polovica mladih resno razmišlja, da bo trajno zapustila neperspektivno družbo, je v majhnih možnostih, da se bodo povzpeli na družbeni lestvici z lastnimi dosežki v izobraževanju. Po mnenju sociologov je njihovo nezadovoljstvo izraz nezaupanja v legitimnost družbene ureditve. Poleg vse večje revščine vidijo največji problem v majhni možnosti vertikalne družbene mobilnosti.
Čeprav na Balkanu upanje in čudež umirata zadnja, se mnogi iz sveta revnih in žalostnih starcev selijo v zahodni svet bogatih in dolgočasnih starcev, ki brezskrbno uživajo v dobrinah razvitih družb ali še z zadnjimi močmi z nahrbt­nikom potujejo po svetu in komaj čakajo, da se bo končalo to dolgočas­no življenje.