Andrej Težak Tešky: Nočem biti eden tistih, ki pravijo, da se ne da nič spremeniti

Tretje leto zapored je organizator dogodkov, pionir regionalne stand up scene in komik Andrej Težak Tešky v potu svojega telesa zbiral denar za otroke v projektu Botrstvo in tokrat tudi za lokalne dobrodelne organizacije po nekdanji Jugi, »kjer so razmere drugačne in so izjemno veseli že, če se zbere 300 evrov«. Vsako leto si zada bolj noro nalogo in tako je letos 31 dni zapored v povprečju vsak dan pretekel med 48 in 52 kilometrov, zmogel okoli 20.000 višinskih metrov in ob večerih še nastopal s kolegi, da bi nasmejal občinstvo.

Na poti ga je spremljala tričlanska ekipa, tudi njegovo dekle Nina. Denar se še steka na platformi Adrifund, računa, da ga bo okoli 10.000 evrov, in čeprav bo znesek manjši kot lani in pred­lani, ko je skupaj zbral 25.000 evrov, je »še kar zadovoljen«. Kakor pravi, je kljub njegovim številnim organizatorskim izkušnjam takšen projekt precej težje organizirati kot izpeljati, saj krize med tekom ni občutil. V takšne podvige ga vodi dvoje: premikati želi svoje osebne meje, vse močnejša pa je tudi njegova želja po dobrodelnosti: »Nočem biti eden od tistih, ki rečejo, jaz ne morem nič narediti. Pomembno mi je vzbujati sočutje v ljudeh in denar, ki ga zberemo, je skupek prispevkov številnih,« pravi Tešky, ki še ne ve, kaj si bo zamislil za prihodnje leto. A nekaj v dobrodelnem duhu gotovo bo, v to ga med drugim ženeta njegova izjemna trma in hvalež­nost tistih, ki jim lepša življenje.
 

Kakšni so vaši spomini na družinske počitnice v otroštvu, kako ste preživ­ljali konce tedna?

Živeli smo v Ljubljani, za vikende pa skoraj vedno odšli nekam na vas, v Haloze ali na Muljavo, kjer živim danes. Dodobra sem se seznanil s kmečkim življenjem in tudi zdaj sem hobi kmet. Konec osnovne šole so bili konci tedna rezervirani za gradnjo vikenda na hrvaški obali, pri čemer sem z veseljem sodeloval. Pred tem pa smo počitnice preživljali na Debelem rtiču, »poln kufr« sem ga imel. (smeh) Najprej mi je bilo všeč, potem pa sem ga imel res »poln kufr«, ker so sošolci hodili drugam in bi tudi jaz z veseljem šel kam drugam, pa četudi v Savudrijo.

Saj je bilo luštno, za otroke so pač počitnice najlepši del šolskega leta, ampak ko se je začel približevati 1. september, sem vsako leto komaj čakal, da bo šola. Lahko bi rekel, da sem bil brihten, vendar ne priden učenec. Zagodel sem marsikakšno, imel sem črne pike okrog in okrog, a sem se na srečo z branjem knjig tudi kaj naučil.



Kako pa zdaj preživljate konce tedna? Je to za vas v resnici prosti čas ali se službenim zadevam ne morete izogniti?

Odkar sem se odločil za svoj poklic, najprej sem bil menedžer glasbenih skupin, zadnjih 15 let pa sem bolj mened­žer komikov in organizator dogodkov, tudi festivala Punč, ni počitnic. Ljudje običajno rečejo, da jim med dvotedenskim dopustom ni treba nič misliti, jaz pa tega ne poznam. A to, da ni pravega dopusta, pomeni, da tudi prave službe ni. (smeh) Moja služba je namreč zelo prepletena z mojim prostim časom v eno in drugo smer in to mi je zelo všeč. To rad delam. Tega ne jemljem kot res­no službo, hkrati pa zelo težko rečem, da bom nekam šel in ne bom dosegljiv.

Pet let sem hodil v Indonezijo, kjer sem užival v potapljanju, bobnanju z domačini in druženju s tamkajšnjimi otroki … Zadnji dve leti pa tja nisem odpotoval, da ne bi postalo Debeli rtič. (smeh) A se zelo težko odklopim, še vedno je tam računalnik, še vedno delam.
 

Radi potujete? Katero potovanje vam je ostalo v najlepšem spominu?

Potovanja so pomemben del mojega živ­ljenja. Odkar tečem, tri leta približ­no, in je tek postal moja nova obsesija in norost, so tudi dopusti in potovanja zelo povezani s tekom in tekaškimi tekmovanji. Tako smo recimo deset dni preživeli na Korziki, od tega sem pet dni posvetil tekmovanju, teku na 110 kilometrov. Šli smo tudi na Kanarske otoke, kjer se je ponovila zgodba. Pa Jahorina, Istra … Zdaj razmišljam, da bom šel spet v Indonezijo, a v času, ko se bom lahko udeležil teka po vulkanih, ultramaratona. In tako naprej. Poskušam povezovati prijetno s koristnim.


 

Pojma prost vikend potem ne poznate?

Ne, ker če imamo neki glasbeni dogodek ali stand up, se običajno dogaja v petek ali soboto, ki se zavleče še v nedeljo. Če ni to, je pa kakšen dobrodelni dogodek. Si pa ob koncu tedna gotovo privoščim tek po hribih, jaz temu rečem kar družabni trening. Zadnji dve leti zelo intenzivno tečemo z ekipo tekačev. Srečujemo se med tednom, urnik imamo razdeljen po dnevih, torek je čas za (K)Rožnik – gremo okrog Rožnika, v sredo je Krim, v četrtek Grmada, ob koncu tedna pa se gre kam dlje, recimo na Kamniško sedlo, vsekakor se teče v naravi.



Sam pa vsako jutro opravim približno 15-kilometrski tek večinoma po ravnini ali grem v fitnes, potem sledi še večerni skupinski trening. Narediti poskušam okoli 30 kilometrov na dan oziroma med 150 in 200 kilometrov na teden.
To pravzaprav ni obsesija, ampak slog življenja, ki ga bom zagotovo »fural« do konca. Pri sedemdesetih bom pa začel kaditi, ker kadilci menda umirajo mlajši. (smeh)
 

Ste človek, ki rad načrtuje svoj (prosti) čas, ali se raje prepuščate navdihu?

Po eni strani želim, da so stvari zelo načrtovane, po drugi pa puščam veliko možnosti za improvizacijo. Načrtujem toliko, kot je potrebno, da lahko uskladim obveznosti z neobveznostmi, da ni na koncu muka. Ni pa problem, če kak­šna stvar ni urejena čisto do konca, čeprav sem po drugi strani perfekcionist in sem lahko tudi tri ali štiri dni brez spanca, da le naredim tisto, kar mislim, da moram.
 

Kakšen bi bil potem vaš sanjski konec tedna?

Recimo: lanski projekt StandUpMaratonec: gremo v hribe (v 33 dneh je osvojil 33 vrhov, op. p.) je bil tak, da bi ga z veseljem razporedil na vikende in bi to delal naslednjih deset let vsaj en dan ob koncu tedna. Kako bi bilo? S prijatelji in tistimi, ki jih imam rad, stečem na hrib, na vrhu nasmejim ljudi, pojem dobre štruklje in se vrnem. To bi lahko počel vsak dan, ne samo ob vikendih.
 

Kam se umaknete, ko potrebujete čas zase, ko se vam zdi, da se morate odmakniti od sveta?

Vse to najdem v teku. Ne gre za lokacijo, ampak početje. Tudi če tečem v družbi in se pogovarjamo, lahko takrat odklopim vse težave, obveznosti. Med vsem, kar sem preizkušal, od joge prek taičija, mi nič ni dalo toliko ene svobode, enega niča kot tek.

Najvišja stopnja meditacije je zame, ko ni več ničesar. Naj bo tekma na 100 kilometrov ali 100 milj, tam si sam in v nekem trenutku je samo še leva-desna, leva-desna, v nekem trenutku pa niti tega ni več. Pri vsakem človeku je drugače, nekdo bo dosegel take občutke po petih kilometrih, jaz jih pač potrebujem nekoliko več, zato tečem veliko. Lahko je tudi hoja. Zdi pa se mi, da bi morali vsi to početi, teči ali hoditi v naravi. To je prvinsko, to nas odklopi od vrveža.
 

Se vam kdaj zgodi, da kdo na ulici stopi do vas in se vam zahvali za dobrodelnost?

Ja, to je zelo ganljivo. Še zdaj mi je … (za trenutek ostane brez besed). Sredi Hoferja je stopil do mene neki mulc in mi rekel: Jaz ne bi mogel nikoli igrati nogometa, če ne bi bilo tebe … Neka mama mi je rekla: Moja hčerka igra violino zaradi tebe. In potem rečem: Še bom, še hočem.
 

Kaj boste pripravili prihodnje leto, kateri izziv je lahko še bolj nor?

Ne vem še. Lani sem ob koncu projekta že imel načrt za naslednjega, letos ga še nimam. Definitivno pa hočem spet nekaj bolj slovenskega in za krajši čas. Gotovo bo to tek in vsekakor bom zbiral sredstva za otroke. Upam, da bo takrat že delovala naša fundacija, ki jo ustanavljava z mojo Niko. Imenovala se bo StandUpMaratonec, tako kot projekt. Nekaj športnikov in komikov je že obljubilo podporo.