Skrivanje za skrivnostjo

Zakon, ki vsem državljanom in pravnim osebam v Sloveniji omogoča dostop do informacij javnega značaja, že več let določa, da so podatki o porabi in razpolaganju z javnimi sredstvi javni. A številne državne ustanove in podjetja, ki so k razkrivanju teh podatkov zavezane, se temu še vedno upirajo in se sklicujejo na poslovno skrivnost. Na srečo pa vse več sodnih odločitev pritrjuje, da morajo biti ti podatki javni in da se ni mogoče skrivati za poslovno skrivnostjo.

Tako se je po skoraj petih letih končal primer NKBM, ki je romal vse do ustavnega in evropskega sodišča. Vrhovno sodišče je kljub dvomu, ki ga je vmes izkazalo glede tega, na koncu zavrnilo revizijski zahtevek in s tem nedvoumno sporočilo: Banka, ki je bila do leta 2016 državna, mora novinarki posredovati osnovne podatke o svetovalnih, sponzorskih in podobnih pogodbah, sklenjenih pred aprilom 2014, ko je bilo te podatke treba začeti javno objavljati. V tem dolgotrajnem postopku sta tako ustavno kot evropsko sodišče zavrnila zadržke, na katere se je glede razkritja sklicevala banka, ki ni bila ves čas le v večinski državni lasti, ampak je bila tudi sanirana z davkoplačevalskim denarjem.

Odločitvam informacijskega pooblaščenca, da so podatki o porabi javnih sredstev javni in da se v tem delu niti zavezanci niti zainteresirane tretje osebe ne morejo skrivati za poslovno skrivnostjo, pritrjujejo tudi številne odločitve upravnih sodišč. Tako je tudi v primeru vpogleda v privatizacijske pogodbe, ki ga pod pretvezo poslovne skrivnosti Slovenski državni holding (SDH) kljub drugačnemu mnenju informacijskega pooblaščenca vztrajno zavrača, čeprav je šlo za prodajo javnega premoženja. To je toliko bolj nerazumljivo, ker je vrhovno sodišče že pred leti za njegovo predhodnico – Slovensko odškodninsko družbo – ugotovilo, da gre za osebo javnega prava.

Razkrivanju teh informacij pa se ne upirajo le državne ustanove in podjetja, ampak tožbe proti temu vlagajo tudi tisti, na katere se podatki nanašajo. Nemalokrat gre za zasebna podjetja ali posameznike, ki so sklenili posle z državno institucijo in nato tarnajo, da bi razkritje povzročilo poslovno škodo. A tudi ti zasebniki bi se morali zavedati, da posli z državo ne prinašajo le dobičkov, ampak da to zahteva tudi preglednost in javnost poslovanja. Navsezadnje je to javni denar, zato imajo davkoplačevalci pravico vedeti, kako se porablja, ali so pri tem nastale kakšne nepravilnosti, kolikšne so bile cene in kdo je s tem zaslužil.
A čeprav sodišča na koncu temu pritrdijo, problem ostaja dolgotrajnost postopkov, čeprav bi moral biti dostop do informacij hiter. Primer NKBM se je vlekel skoraj pet let, primer SDH traja že več kot dve leti in zaradi pritožbe enega od udeležencev na vrhovno sodišče še ne bo kmalu končan. Rezultat tega je, da prosilci pogosto pridejo do informacij z veliko zamudo, ko morda sploh niso več aktualne ali uporabne.

A vse odločitve sodišč kljub temu niso spodbudne. Skrb vzbujajoča je namreč letošnja odločitev evropskega sodišča, da je evropski parlament upravičeno zavrnil dostop do podatkov o splošnih mesečnih izdatkih evropskih poslancev. Povedano drugače, odločilo je, da državljani Evrope nimamo pravice vedeti, za kaj evropski poslanci na leto skupaj prejmejo in porabijo za 40 milijonov evrov javnega denarja kot dodatek k plači za delovanje pisarne. V tem primeru se je parlament skliceval na osebnost podatkov.

Varovanje tako osebnih kot poslovnih podatkov je v sedanjem vse bolj neobvladljivem informacijskem okolju vsekakor dobrodošlo, a ne kadar gre za javni denar. Preglednost njegove porabe je za zdaj edini učinkovit način za preprečevanje morebitnih nepravilnosti in zlorab. Navsezadnje gre za denar iz žepa vseh nas.