Šivi in luknje

Predsednik italijanske vlade si na vse načine prizadeva, da bi zgladil odnose z Evropo. Zgodba z italijanskim proračunom se je konec leta končala s kompromisom med Rimom in Brusljem, zdaj premier popravlja odnose tudi na področju priseljenske politike. Toda italijanska država pošilja navzven konfliktna sporočila – Giuseppe Conte govori eno, Matteo Salvini povsem drugo. In ve se, kdo je v tej tekmi močnejši, premier ali notranji minister, prvak Lige.

Ni zmagal na volitvah, vendar je bil najuspešnejši člen desne sredine, Salvini je po nekaj mesecih v vladi postal najmočnejši politik v Italiji in eden vplivnejših v Evropski uniji. Ministrski predsednik na drugi strani pa je zasedel položaj po naključju, tudi na italijanskem notranjepolitičnem prizorišču je bil »popoln neznanec«, brez vsake politične kilometrine. Professore je od prvega dne v palači Chigi veljal za marioneto. V zadnjem času je nastal vtis, da hoče držati volan v svojih rokah, išče novo gravitacijsko težišče, je nedavno komentiral Corriere. In vendar je premierova avtonomija vprašljiva, kot je običajno v takih primerih je smiselno razmišljati v kontekstu optičnih učinkov.

Razpoke v rimski vladi pa so očitne. Stališča vplivnega podpredsednika vlade Salvinija so razvpita: tudi po tem, ko je osem evropskih držav doseglo dogovor o sprejetju 49 prebežnikov z ladij Sea-Watch in Sea-Eye ter o še malo več kot 200 drugih, je ostal neomajen. Ladjam humanitarnih organizacij, ki sta več kot dva tedna čakali na morju, je Malta nazadnje dovolila vplutje, skladno s sporazumom bodo večino prišlekov sprejele Nemčija, Francija, Portugalska, Nizozemska, Luksemburg, Irska, Romunija in Italija. Premier Conte je, v nasprotju s trdo linijo ministra, 15 do 25 migrantom odprl vrata. Salvini je umaknil svojo blokado za kak ducat šele konec tedna, po nočni vladni seansi.



Skrajno desna Liga od samega začetka zagovarja striktno protipriseljensko politiko in migrantom, rešenim iz Sredozemlja, ne dovoli izkrcanja. V koalicijski vladi ni enotnosti. Gibanje 5 zvezd je v prejšnjih primerih, namreč ladij Acquarius in Diciotto, prav tako razglašalo nepopustljivo stališče, zdaj taktizira. Znano je, da so razhajanja v sami stranki, njen del, recimo predsednik poslanske zbornice Roberto Fico, nasprotuje zavračanju ljudi, rešenih iz morja. Voditelj G5Z Luigi Di Maio se je zato strinjal s sprejemom določenega števila žensk, otrok, družin z ladij nevladnih organizacij, po njegovih besedah to pomeni zaušnico članicam Unije, ki ne sprejemajo logike delitve migrantskega bremena.

Spor med koalicijskima partnericama je minoren. Pol leta sobivata v vladi, čeprav sta nekompatibilni in imata različne programe in različno volilno telo, se dan za dnem kopljeta v soju medijskih žarometov, medtem ko je opozicija postala skoraj neopazna. Ligo in pet zvezd povezuje sla po moči in oblasti, nimata razlogov, da bi se ji odpovedali.

Nekaj več pozornosti vzbuja konfliktnost med dvojico Conte-Salvini in novi aktivizem premiera. Smo pri dilemi, kaj je vloga predsednika vlade v sedanji politični konstelaciji Italije, koliko niti sploh drži v rokah.

V vladno palačo je vstopil po pomladanskih mučnih pogajanjih, takoj ko se je pojavil, ni bilo mogoče skriti njegovega nesamostojnega, odvisno začrtanega mandata. Od začetka je veljal za politično lutko, podrejeno podpredsednikoma vlade Salviniju in Di Maiu. Postopno, v dolgih tednih pogajanj z bruseljsko komisijo zaradi predvidenega proračunskega primanjkljaja v osnutku italijanskega proračuna, je v očeh evropskih institucij prevzel vlogo nekakšnega mediatorja, je te dni v milanskem dnevniku zapisal Massimo Franco. Gladil je razlike med eno in drugo stranjo – rimska vlada je zaostrila relacije z Unijo kot še nobena pred tem, vladni stranki nista hoteli odstopiti od svojih predvolilnih obljub – utiral je pot kompromisu. Na koncu je dosegel je dogovor, ki je bil na začetku videti neizvedljiv.



Tudi v aktualnem italijansko-evropskem konfliktu o priseljenski problematiki, se je Conte odmaknil od ksenofobne linije notranjega ministra. Ponudil je, da sprejme nekaj prišlekov, kar je zavil v pomenljivo, nedvoumno frazo: »Če se ne morejo izkrcati, jih bom šel iskat z letalom.« Formulacija je bila namenjena Salviniju, brez dvoma ga je morala razdražiti.

Kljub nočnemu kompromisu, ki je bil nazadnje dosežen, gledamo spopad med premierom in podpredsednikom, poteka na več ravneh. A če je Salvini s svojo agresivno, rigidno protipriseljensko agendo in zapiranjem južnoitalijanskih pristanišč vendarle dosegel, da je vprašanje migracij dobilo evropsko razsežnost, bi to lahko nemara unovčil. Zdajšnji dogovor o relokaciji prišlekov na Malti v osem držav članic Evropske unije bi lahko razglasil za politični uspeh, je situacijo povzel eden od analitikov. Malta je naposled morala narediti tisto, česar sprva ni hotela in italijanska vlada je na neki način izstopila iz osame. Vprašljiva ostaja govorica z dvema jezikoma, Salvinijevim in Contejevim, negotovo je, koliko časa bo trajala. Samo še nekaj mesecev je do evropskih volitev, Di Maio in eden ključnih članov Gibanja 5 zvezd Alessandro Di Battista sta pravkar začela kampanjo s potjo v Strasbourg – dotlej se bodo vrstila preigravanja, bistveno pa je, kako se bodo politična razmerja preuredila po maju.

Zdaj traja nekakšna vmesna faza, značilno je, da ekonomske razmere v Italiji ne dopuščajo krize, tudi zato ima premier Giuseppe Conte morda manj zvezane roke. Ravno te dni je državni statistični urad (Istat) objavil, da je industrijska proizvodnja padla, nakazuje se recesija, to bo črno leto za italijansko industrijo, »made in Italy«.

Pred očmi se izplača imeti širšo, dolgoročnejšo sliko. Matteo Salvini se je vzpostavil kot protagonist v Italiji in Evropi, in to ne glede na dejstvo, kako močno razdvaja. Za nekatere – 30 odstotkov Italijanov, navaja javnomnenjska anketa Repubblice – je »najboljši«, za bistveno redkejše je »slab«. Salvini nima tekmecev.