Med farso in tragedijo

Nekoč druga največja banka v državi s pomembnim deležem depozitov prebivalstva je začasno parkirana v lasti finančnega sklada, ki je zanjo odštel 250 milijonov evrov. Davkoplačevalci smo v NKBM ob sanaciji bank vložili 850 milijonov, poleg tega je država od nje odkupila za 972 milijonov evrov slabih terjatev in jo tako očistila slabih kreditov.

Ameriški sklad Apollo jo je kmalu nato prevzel po nekajkrat nižji ceni. Hkrati z njo je sicer dobil tudi več sto pralcev denarja iz tujine, a to je že popolnoma druga zgodba, o kateri kdaj drugič. Pred prodajo so bile tudi zaradi medijske histerije, povezane z bančno luknjo, pričakovanj javnosti in pritiskov politike proti nekdanjim vodilnim bančnikom v NKBM ob nekaj kazenskih ovadbah vložene tudi štiri odškodninske tožbe. A iz te moke ni bilo kruha.

Še več, zdaj se v NKBM ukvarjajo celo z vprašanjem, kako se izogniti plačilu dela stroškov od treh milijonov evrov, ki so nastali pri eni od padlih odškodninskih tožb, za katero se je že ob vložitvi dvomilo o možnostih za uspešen konec. Hkrati pa se je dvema toženima med postopkom pridružilo še šest oseb z domnevnim pravnim interesom. V zvezi s tem primerom se zdaj postavlja vprašanje skladnosti predpisov, ki omogočajo tako visoka povračila stroškov postopka, z ustavo.

Po drugi strani pa se hkrati že pojavljajo ocene, da bo primer padlih odškodninskih tožb NKBM proti nekdanji upravi Matjaža Kovačiča vplival tudi na drugo sodno prakso, ko se bo odločalo o podobnih primerih »slabe podjetniške presoje« bančnikov pri odobravanju kreditov, ki so izkopali večmilijardno bančno luknjo. Naklep namernega kaznivega dejanja je v teh zgodbah menda težko dokazati, zato ni čudno, da je preiskanih poslov za le okoli desetino bančne luknje. Tako se človek ob zgodbi NKBM ne more odločiti, ali gre za farso ali za tragedijo.