Evropski laboratorij

Maja 2004 je na trgu Evrope, ki ga deli mejna črta med Slovenijo in Italijo, potekala osrednja prireditev ob največji širitvi Evropske unije v njeni zgodovini. Uniji se je poleg Slovenije takrat pridružilo še devet, večinoma vzhodnoevropskih držav. Zaradi svojega geografskega položaja sta Gorica in Nova Gorica za kratek čas postali simbol evropskega povezovanja, nove Evrope, ki je obetala mnogo več, kot obeta danes.

Desetletje po vstopu Slovenije v schengensko območje sta Gorica in Nova Gorica še vedno mesti na slovensko-italijanski meji, ki se, če ne več toliko v fizičnem, uveljavlja predvsem v psihološkem smislu. Prehajanje meje je danes nekaj samoumevnega za večino prebivalcev širšega območja in vse, ki na obisk pridejo od drugod; njegovo glavno gonilo je potrošniška kultura, ki jo za razliko od preteklih obdobij spodbuja trgovinska dejavnost na slovenski in ne na italijanski strani meje.

Toda mešanje ljudi iz eni in druge strani prinaša presenetljivo malo skupnih zgodb, takšnih, ki bi govorile o nastajanju povezanega, medkulturnega prostora, za katerega so si ljudje z obeh strani meje na načelni ravni vedno prizadevali. Morda jih bo prihodnost prinesla več: Gorica in Nova Gorica v okviru evropskega teritorialnega sodelovanja izvajata skupne projekte na področjih mobilnosti in zdravstva, sodelujeta tudi pri pripravi kandidature Nove Gorice za evropsko prestolnico kulture leta 2025.

Težave, ki jih prinaša ohranjanje odprtih notranjih meja v Evropski uniji, morda nikoli ne bodo minile. Toda za Gorico in Novo Gorico še ni prepozno, da izpolnita velika pričakovanja iz preteklosti in preostali Evropi dokažeta, da so premostljive vse meje, tudi tiste v glavah ljudi.