Evropska diplomacija na turški preizkušnji

S prepričanjem, da so sankcije in trgovinske vojne najboljši način za doseganje ameriških interesov, predsednik ZDA Donald Trump ne prizadeva le Kitajske, ki jo tudi drugi obtožujejo izkoriščanja liberalnih načel mednarodne trgovine, ali Rusije, ki ji po aneksiji Krima očitajo kršitve mednarodnega prava. Frontalni napad republikanskega prvaka na nemške in druge evropske izvoznike je zadal globoke rane tudi sedemdesetletnemu tesnemu čezatlantskemu zavezništvu. Kanclerka Angela Merkel je že lani ocenila, da so vsaj delno minili časi, ko so se lahko popolnoma zanesli na druge. Evropejci moramo usodo vzeti v svoje roke, je dejala nemška prvakinja, zdaj pa v primeru Turčije, kamor se ta teden odpravlja zunanji minister Heiko Maas, lahko preizkuša, kako se bo posrečilo.

Država ob Bosporju je kljub članstvu v zvezi Nato predmet vse globljega razhajanja z zahodom. Predsednik Erdoğan z nakupi ruskega orožja spreminja strateška razmerja na območju, v dosedanjih zaveznicah pa glasno odmevajo tudi njegove domače akcije. Še posebno v Nemčiji, ki je bila zaradi številnih predsednikovih volivcev med svojo večmilijonsko turško skupnostjo pogosto cilj njegovega gneva. Nemčija se boji tudi nestabilnosti v pomočnici pri obvladovanju begunske krize in ključni sosedi nevarnega Bližnjega vzhoda, a se zaveda, da so turške težave večinoma rezultat Erdoğanove gospodarske, notranje in zunanje politike. Ta še dodatno zapleta že tako napet položaj na območju ob napovedih sirskega obračuna z zadnjo trdnjavo upornikov proti režimu Bašarja Asada z znatno rusko in iransko pomočjo. Te grozijo z novim begom stotisočev s severozahoda države, zaplete pa se lahko tudi drugje na Bližnjem vzhodu. Celo brez metanja njene vojske iz turških vojaških oporišč Nemčija nima niti najmanjše možnosti za vojaško obvladovanje kriznih žarišč na območju.

Videti je, da se konservativna kanclerka še bolj od svojega socialdemokratskega šefa diplomacije zaveda resnosti položaja. Če je Maas v svojem nedavnem razmišljanju o prelomih v nemški zunanji politiki govoril o evropski protiteži tam, kjer Amerika prestopa rdeče črte, je Angela Merkel spet poudarila »izjemno koristno« varnostno sodelovanje z ZDA. Več terorističnih dejanj so v Nemčiji preprečili prav zaradi informacij ameriških in drugih zahodnih obveščevalcev, ameriški vojaki na nemških tleh še vedno jamčijo za varnost osrednje evropske države in Nemčija v ZDA proda velik del svojega izvoza. Vsej jezi zaradi Trumpa navkljub se ti interesi kažejo tudi v nemškem odnosu do Bližnjega vzhoda. Iran, ki so ga spet zadele ameriške sankcije, še čaka na velikopotezno pomoč iz Berlina, in tudi podporo gospodarsko podobno prizadeti Turčiji bodo v kanclerski palači najbrž postavili v realnejši zunanjepolitični okvir.

Prihodnja nemška zunanja politika bo odvisna predvsem od zbliževanja ameriških in evropskih gospodarskih interesov, v primeru Erdoğanove Turčije pa je vprašanje, ali bi pomagalo celo to. Finančna in gospodarska kriza v tej državi Nemčiji in Evropi res daje nekaj več vpliva, a je turški predsednik še naprej nepredvidljiv.