Bomo znali rezati?

Znašli smo se v zanimivem zgodovinskem trenutku. Končuje se obdobje dolge in močne gospodarske rasti. Čeprav se nakazujejo znaki ohlajanja – na to opozarjajo institucije v Sloveniji in včeraj tudi nemški statistični urad s podatki za Nemčijo. To za zdaj na prilive proračuna še ne vpliva, saj nastaja naravni zamik.

Šele ko gospodarska rast traja nekaj časa, se prilivi povečajo, in tudi ko rast ugasne, še nekaj časa trajajo, potem pa strmoglavo upadejo. V proračun in druge blagajne se trenutno steka ogromno denarja in jasno je, da imajo interesne skupine željo čim več nagrabiti za sebe.

Minister za finance Bertoncelj in vlada Marjana Šarca sta pred nalogo, kako razdeliti proračunski presežek. Deliti je seveda lahko bistveno težje je rezati, smo se naučili v preteklem obdobju. Rešitev, ki se ponuja sama od sebe je, da se v poviške vgradi varovalka, vezana na gospodarsko rast. Torej če se izkaže, da rast ne bo takšna, kot je napovedano, bodo zvišanja preklicana. Za slovenske razmere bi bil to edinstven primer upravljanja javnih financ. Do zdaj je veljalo, da se iz proračuna dobi lahko le več, razen v obdobju znamenitega Zujfa (zakona o uravnoteženju javnih financ).

Seveda se bo našel kdo, ki bo rekel, da je v primeru recesije treba investirati, ne rezati. To je delno res, ampak vsi proračunski odhodki ne vplivajo enakomerno na gospodarsko rast. Nekateri se prelijejo v potrošnjo, drugi ne in za nekatere veljajo multiplikativni učinki, za druge pa ne oziroma so ti učinki majhni.

Slovenske javne finance so v solidnem stanju in ne želim po nepotrebnem zganjati panike. Potreben je samo razmislek oziroma bolje širši družbeni dogovor, kako se bomo obnašali, če in ko bo denarja začelo zmanjkovati. »Ne rezati pri meni« ne bi smel biti dober odgovor.