V nadaljevanju preberite:

Namesto meril meritokracije imamo tako vse pogosteje in na vse bolj številnih področjih opraviti z diktatom povprečnosti ali celo podpovprečnosti. Ta se je tako rekoč zalezel v vse družbene sisteme, človeku množice se ni več težko preriniti tudi do najvišjih družbenih in političnih funkcij. Predsednike vlad in držav, ki bi jim lahko prisodili – recimo temu – odličnost duha, bi dandanes lahko prešteli na prste ene roke, za Slovence pa se zdi, da gojimo še prav posebno naklonjenost do povprečja. Sicer je zdaj tarča večine kritik res premier Janez Janša, delno tudi upravičeno, ne nazadnje se s svojimi spornimi tviti vedno znova sam ustreli v koleno, pa vendar se zdi, da smo nekakšno apoteozo banalne povprečnosti Slovenci doživeli z Marjanom Šarcem kot predsednikom vlade; to je bilo nekakšno znamenje, da ni prav nobenih ovir, da ne bi kdorkoli zasedel katerega koli položaja, pa četudi za to ne izpolnjuje niti minimalnih kvalifikacij.