V nadaljevanju preberite:

Ob nedavnem Pozivu proti gradnji letnega gledališča v Tivoliju in za celostno urejanje parka se postavlja pomembno vprašanje, ki ne zadeva neposredno samega predmeta poziva. Vprašanje, ki se ob pobudi pojavlja ter zahteva tehten razmislek in resen odgovor, je, kako javno razpravljati o prostoru, da razprava ne bi bila izgubljena, da ne bi bila destruktivna in da bi namesto razdora omogočila boljšo skupno rešitev?

Da je (javni) prostor naša skupna dobrina in da imamo vsi pravico soodločati o njegovem urejanju, je trditev, s katero bi se najbrž večina ljudi strinjala. Gotovo bi se tudi večina strinjala, da je kakovosten prostor izraz kakovostnega odločanja o prostoru. To so zelo splošne izjave, a problem nastane, ko jih poskušamo uresničiti. Prvič zato, ker urejanje prostora vključuje več strokovnih področij, na katerih imajo različni strokovnjaki lahko celo različne poglede; in drugič, ker je odločanje pod političnim vplivom in ne nazadnje podrejeno ekonomskim interesom. Zato so mehanizmi urejanja prostora sistemsko organizirani tako, da naj bi v teoriji zagotavljali harmonijo med omenjenimi silnicami. A če pogledate naš (javni) prostor, lahko ugotovite, da nekaj ne deluje dobro. Kakovostni presežki, ki bi bili realizirani, so prej izjema kot pravilo.