Socialno distanciranje Banke Slovenije

Sporočila za javnost Banke Slovenija (BS), ki se nanašajo na gospodarsko politiko, ne prinašajo ničesar pretresljivega. Pretresljiva so sama po sebi. So prazna, neprizadeta, odmaknjena, odtujena in plehka. Ko gre za denarno politiko, se pokrivajo z odejo ECB, ko gre za druge politike, so nekonkretizirana, nedodelana, paternalistična, prelagajo skrb na druga ramena.

Banka ne goji gospodarskopolitičnega mišljenja. Tako mišljenje in svetovanje drugim institucijam sta v klasifikaciji nalog centralnih bank uvrščena v skupino temeljnih centralnobančnih nalog (skupina A). Toda prazna vreča ne stoji pokonci.
 

Pozasebljanje BS

V zadnjem desetletju so v banki napisali nekaj dokumentov, s katerimi so hoteli predvsem Pahorjevo in Cerarjevo vlado poučiti o vodenju gospodarske politike. En dokument je končal v »bunkerju«, saj sta pisca dokumenta, ki sta s prtom pokazala na vlado, pokazala na lastno dvorišče. Sledila sta dva dokumenta o strateških pogledih BS na gospodarsko politiko, ki jih je napisal nekdanji glavni ekonomist banke. Čeprav sta bila javna, nista doživela pozornosti. Novi glavni ekonomist, ki po izobrazbi sploh ni ekonomist, je pa eden od treh mušketirjev, ki jih je guverner Jazbec petinsko zaposlil kot raziskovalce, je odpovedal že pri organizaciji priprave dokumenta. Razkazovanje gospodarskopolitične superiornosti banke je tako klavrno propadlo.

Mimogrede, prvi glavni ekonomist je potožil, da od treh mušketirjev ni imel nobene koristi. Ravnali so se po reku »vsi za nekatere, nekateri samo zase«. Drugi glavni ekonomist pa bo v spominu banke ostal tudi po tem, da je sodelavki zagrozil, da bodo kmalu tako ali tako vsi govorili nemško. Guvernerjeva pooblaščenka za skladnost poslovanja ga je seveda oprostila obtožb. Omeniti moram še poročilo delegacije BS, ki jo je konec leta 2013 guverner Jazbec poslal v Španijo in na Portugalsko, okrepljeno s posebnim svetovalcem, ki ga danes srečamo tudi v Lahovnikovi skupini. Delegacija se je morala seznaniti z izkušnjo teh dveh držav pod režimom trojke. V poročilu delegacije, ki sicer ni bilo standarden dokument o gospodarski politiki, najdemo trditev o tem, da je treba povečati gospodarskopolitično verodostojnost BS, predvsem pa pripraviti njen postroj, da bo lahko stregla trojki.  

Po letu 2013 sta jo v kratkem času zaradi nezadovoljstva z nastalimi razmerami zapustila kar dva vodilna moža istega oddelka in nekaj njunih sodelavcev. Guverner Jazbec se je odzval tako, da je s spretnim manipuliranjem, v katero mu je uspelo vključiti celo članico sveta nemške zvezne banke, na to mesto postavil družinsko prijateljico. Pri tem si je ves čas prizadeval, da bi v svet BS pripeljal njenega moža. Včasih me je črvičil sum, da je s takim ravnanjem celo pripravljal teren za prenos dela dejavnosti tega oddelka, predvsem pa podatkovnih baz banke, v prijateljsko svetovalno podjetje. Očiten konflikt interesov je zdrsnil mimo guvernerjeve pooblaščenke podobno kot zdrsne voda po račjem repu.

Piko na i je dal guverner Vasle. Ko so po odhodu guvernerja Jazbeca odslovili njegovega ekonomsko nepismenega glavnega ekonomista, ga je ta sprejel nazaj. S tem je kot vodja tropa zamejil svoj prostor in primazal zaušnico članom sveta. Septembra lani je zanj razpisal delovno mesto strateškega svetovalca za denarno politiko s petinskim delovnim razmerjem. V vmesnem času, od izgona do vrnitve, pa je ta bil celo partner v omenjenem prijateljskem podjetju. Krog se je tako sklenil.

Gospodarskopolitična izpraznjenost BS ni družbeno koristna. Prav tako ni družbeno koristna podobna izpraznjenost urada za makroekonomske analize in razvoj (Umar), z vrha katerega je prilezel guverner Vasle. Umar, nekdanji republiški zavod za planiranje, in BS oziroma njena predhodnica Narodna banka Slovenije sta nekoč veljala za dva gospodarskopolitična miselna stebra slovenske državnosti. V razmerah zaradi covida-19 jima je v posmeh celo delovanje paradržavne Lahovnikove skupine starajočih se mladoekonomistov.
 

Družbena (ne)koristnost

Socialno distanciranje banke in njena samozadostnost se pojavljata od vstopa v evrosistem. Pozasebljanje je pol mlajše. Oba procesa sta posledici dolgotrajne napačne kadrovske politike. Ta na vrh banke postavlja osebe, ki morajo izpolniti eno samo merilo: 46 poslanskih glasov.

Predstavil bom še en vidik distanciranja. V svojih letnih poročilih banka poroča tudi o upravljanju lastnih naložb. V poročilu za leto 2019 piše: »Veliko centralnih bank in drugih institucionalnih investitorjev v zadnjih letih posveča vse več pozornosti družbeno odgovornemu in trajnostnemu investiranju. Tudi v BS smo v okviru upravljanja naložb v letu 2019 sprejeli več ukrepov v smeri takega načina investiranja. /.../ Manjši /.../ del naložb je investiran v t. i. zelene obveznice«.

Ta ceneni piarovski zvarek ne sledi strahovom centralnih bank, ki se bojijo posledic podnebnih sprememb za finančno stabilnost. Bojijo se »zelenega laboda« in se sprašujejo, kaj morajo narediti s svojim instrumentarijem, da se bodo z njim lahko spopadli. To zahteva razmišljanje in ne investiranja za lastni račun.

BS ne ve, da družbena odgovornost ni enaka tistemu, kar je koristno zanjo, ampak mora biti koristno za družbo. Banka tako ne pojasnjuje, v čem je koristnost 3,9 milijarde evrov premoženja, ki ga je imela konec leta 2019, za družbo. To premoženje odtehta približno petino bilančne vsote. Na nasprotni strani tega premoženja so določene obveznosti, ki prav tako niso povezane z denarno politiko.
Komu koristi to premoženje? Denarni politiki ne, saj z njo ni povezano. Državi tudi ne. BS ga upravičuje s tem, da srednjeročno prispeva h krepitvi kapitala in finančne neodvisnosti pri izpolnjevanju centralnobančnih nalog. Zatrjuje, da za nalogami, ki niso povezane z denarno politiko, torej z vlogo institucionalnega investitorja, podpira naloge denarne politike.

Lastne finančne naložbe, premoženje torej, ki ni povezano z denarno politiko, imajo vse centralne banke evrosistema, tudi ECB. To je anomalija evrosistema, ki ga druge centralne banke ne poznajo.

Statut ESCB in ECB dovoljuje, da nacionalne centralne banke lahko opravljajo tudi funkcije, ki jih statut ne določa, razen če svet ECB z dvetretjinsko večino oddanih glasov ugotovi, da so te funkcije v nasprotju s cilji in nalogami ESCB. Te funkcije izvajajo na lastno odgovor­nost in za svoj račun. Dovoljene so, če ne ogrožajo ciljev denarne politike evrosistema. Dovoljeno torej je, da nacionalne centralna banke delujejo kot institucionalni investitorji, poleg tega lahko kot posojilodajalke v skrajni sili dajejo tudi kratkoročna likvidnostna posojila (ELA). BS je v vlogi posojilodajalke v sili nastopila kmalu po prihodu guvernerja Jazbeca. Pogasila je izbruh likvidnostne krize dveh bank. Ta majhna, vendar odmevna kriza je bila izzvana tudi z izjavo Jazbečevega mušketirja. Danes nisem povsem prepričan, da izjava, ki je sprožila paničen beg depozitov iz teh bank, ni bila plod guvernerjeve manipulacije.

Operacije centralne banke, ne glede na to, ali so povezane z denarno politiko ali ne, ustvarjajo centralnobančni denar in s tem vplivajo na stanje likvidnosti bančnega sistema. Ker je likvidnostna pozicija bank ključna za uspešnost denarne politike evrosistema, je ECB z nacionalnimi bankami podpisala sporazum o neto finančnih naložbah (ANFA), to je o največji dovoljeni razliki med finančnimi naložbami in finančnimi obveznostmi, ki niso povezane z denarno politiko. ANFA določa meje delovanja nacionalnih centralnih bank kot institucionalnih investitorjev. Skupno določeni znesek za celotni evrosistem si banke razdelijo po kapitalskem ključu. Najnovejši sporazum je 25. 10. 2019 podpisal guverner Vasle.

Omenil sem že, da imela BS leta 2019 3,9 milijarde evrov finančnih naložb. Neto stanje finančnih naložbe pa je bilo negativno, –1,5 milijarde evrov. Najvišje stanje neto finančnih naložb je bilo leta 2007, ko so znašale 4,2 milijarde evrov in so iz pozitivnih prešle v negativne številke. Podatki iz letnih poročil banke kažejo, da BS zmanjšuje svoje bruto finančne naložbe. Ali s tem zmanjšuje tudi družbeno koristnost? Ne izkorišča tega, kar ji dovoljuje ANFA. S tem se odpoveduje tudi možni podpori domačemu okolju in domači gospodarski politiki. Njena bilanca kaže, da od leta 2007 do danes, v nasprotju z drugimi centralnimi bankami evrosistema, kot institucionalni investitor ni naložila niti enega samega evra v dolg Republike Slovenije! Iz letnih poročil BS preprosto ne moremo razbrati ničesar o tem, kako banka s tem delom bilance služi domačemu gospodarskemu okolju – niti v dobrih niti v slabih časih. Z zmanjševanjem lastnih bruto in neto finančnih naložb ponuja prostor drugim članicam evrosistema.

Zdaj lahko oblikujem popravni izpit za guvernerja in njegovega strateškega svetovalca. Koliko denarja BS kot institucionalni investitor lahko zagotovi državi, upoštevaje določbe ANFA in smernice ECB? Še pomembneje: koliko svojega premoženja, ki ga, naj ponovim še enkrat, ne potrebuje za denarno politiko, lahko državi donira? Moja ocena je, da od 1,5 milijarde evrov do 2,5 milijarde. Initium est salutis, notitia pecatti.

Predsednik vlade pa guvernerju da jasno vedeti, da odgovor, kako banka ne more domovini ničesar prispevati, ne pride v poštev. Vlada ne potrebuje samo lepih napovedi, ne potrebuje samo lepe statistike o dosežkih, potrebuje denar. Ad manum est, quod sat est. Možno je, da sem kaj prezrl. Sua cuique sunt vitia. 

***

Ddr. Neven Borak je nekdanji direktor Agencije za trg vrednostnih papirjev in nekdanji strateški svetovalec v Banki Slovenije.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališč uredništva.