Kje so voditeljice?

Prejšnji ponedeljek zvečer, prvi program nacionalne televizije, prvo predvolilno soočenje predsednikov strank in list. Po uvodni špici kamera pokaže goste v studiu in pred zaslonom obstanem z odprtimi usti: Ali prav vidim? Med dvajsetimi predstavniki strank in list je 19 moških in ena ženska. (Še ta je predsednica stranke, ki nosi njeno ime, tako da bi bilo skrajno čudno, če bi bil voditelj stranke kdo drug.) Mar sem res v demokratičnem in razvitem delu sveta v 21. stoletju?

Odkar sem pred skoraj tridesetimi leti začela študirati fiziko, me neravnovesje med številom moških in žensk ne vrže kar tako iz tira. Sprejemam, da tako pač je (in bo še nekaj časa), dokler bo fiziko večina dojemala kot »moško« znanost oziroma poklic, in se bo na študij vpisovalo veliko več fantov kot deklet. A celo v tako tradicionalno »moških« znanostih se stvari premikajo k enakomernejši zastopanosti spolov. V zadnjih letih se je delež študentk povečal, na mednarodnih znanstvenih konferencah srečujem več kolegic, vse več jih ima na njih ugledna vabljena predavanja, v naši raziskovalni skupini pa nas je od 15 članov kar sedem žensk. Res je, da so v svetovnem merilu na vrhu fizike (kot voditeljice velikih raziskovalnih skupin in eksperimentov) ženske še vedno v precejšnji manjšini, a tudi to se v zadnjem času spreminja.

Kljub navajenosti na (številsko) prevlado moških v profesionalnem okolju me je pogled na predstavnike strank in list močno razočaral. Pri volitvah ne gre za »moško« področje, saj stranke in liste nagovarjajo vse volivke in volivce ter želijo voditi in krojiti prihodnost vseh državljanov Slovenije. Včasih se zaradi izbora pretežno moških sogovornikov jezim na novinarje, a v tem primeru krivda ni na njihovi strani. V studio so prišli tisti, ki so jih izmed svojih članov izbrale politične stranke same.

Omenjeno soočenje zelo jasno kaže, kako zelo v politiki (za zdaj) potrebujemo zakonsko predpisane kvote o zastopanosti spolov na kandidatnih listah. Težje bi zakonodaja strankam predpisala »kolektivne« kvote, ki bi določale minimalni odstotek strank, ki morajo imeti na vrhu predsednico oziroma predsednika. Ali pa, na primer, da se morata v dveh zaporednih mandatih pri vodenju stranke zamenjati predsednik in predsednica. Konec koncev je uspeh stranke na volitvah večinoma odvisen od tega, kdo je njen vodja. In upam si trditi, da tudi od tega, kakšnega spola je.

Velika večina nas je tako pri volitvah kot v drugih delih življenja žal še vedno bolj ali manj nezavedno diskriminatornih, zlasti ko pride do tega, koga vidimo kot primernega voditelja. Kdo se znotraj neke skupine bolj ali manj enakih (kot so člani neke politične stranke) uveljavi kot njen vodja? Morda je vzrok za pomanjkanje voditeljic preprosto to, da se ne »rinejo naprej«? Večkrat sem že slišala razlage, da na vodilnih položajih ni veliko žensk zato, ker smo »po naravi« (ne vem točno, ali to pomeni naše gene ali vzgojo ali širša družbena pričakovanja ali vse skupaj) manj tekmovalne, ambiciozne, ker nočemo na vrh, ampak se raje držimo na varnem v ozadju, da dajemo prednost družinskim obveznostim ... Skratka, po teh razlagah so vzroki, da ne rečem krivda, povsem na strani žensk. Če bi želele in delale tako kot moški, bi lahko postale voditeljice. Ali res?

Nedavni članek skupine ameriških raziskovalcev, objavljen v reviji Academy of Management Journal, kaže, da ne. Raziskovalci so proučevali, kdo si znotraj neke skupine pridobi vpliv in ga oziroma jo skupina začne dojemati kot voditelja. Prejšnje raziskave so kazale, da je pri tem zelo pomembno, ali se nekdo v skupnih razpravah velikokrat oglaša. Nova raziskava pa kaže, da ni pomembna samo pogostost oglašanja, ampak tudi kako to stori in kakšnega spola je. Tisti, ki so se pogosto oglašali s »pozitivnimi« komentarji (na primer da so prispevali ideje za izboljšanje skupine), so si s tem pridobili spoštovanje kolegov in si povišali status, zato je bilo verjetneje, da jih je skupina začela dojemati kot vodje. Tistim, ki so se oglašali v »negativnem« smislu (na primer da so opozarjali na težave), se ugled in status v skupini nista povečala. A to, kot kaže omenjena raziskava, velja le za moške. Ženskam se ugled in status v skupini nista spremenila, tudi če so se pogosto oglašale, naj si bo s pozitivnimi predlogi ali opozarjanjem na težave.

Očitno se v vseh nas, tako moških kot ženskah, še vedno skriva veliko zavedne ali nezavedne diskriminacije ter dvojnih meril. Volitve so eden od »kolektivnih« testov našega odnosa do ženskih predstavnic. Za svoj osebni test pa lahko, na primer, opazujete svoj odziv na naslednji stavek: »Prvi človek na Marsu bi morala biti ženska.« Če ste pri tem vsaj malo trznili, se zamislite. Stavek je izrekla Nasina inženirka Allison McIntyre, ki je v skoraj 30 letih v Nasi videla številne spremembe: med astronavti so ženske, številne vodje oddelkov znotraj Nase so danes ženske ... Stvari se spreminjajo celo na tako tradicionalno »moških« področjih, kot sta fizika in »rocket science«.

A politika ni »rocket science«. Medtem ko imajo astronavti in vesoljski inženirji velik ugled v javnosti, imajo politiki veliko večjo moč. In morda tiči zajec prav v tem grmu: Morda bodo ženske najtežje postale enakopravne moškim v tistih delih družbe, ki imajo po splošnem prepričanju največjo moč.

***
Andreja Gomboc, dr. fizike, profesorica astronomije na Univerzi v Novi Gorici, urednica Portala v vesolje

***
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.