Izziv Svetovne trgovinske organizacije z neposrednimi tujimi naložbami

Vsaka država si želi privabiti neposredne tuje naložbe in za to ima dober razlog. Neposredne tuje naložbe omogočajo priliv kapitala, ustvarjajo delovna mesta, spodbujajo razvoj znanj in spretnosti ter olajšujejo prenos tehnologije, kar pospešuje gospodarsko rast in državam prejemnicam omogoča dostop do svetovnih trgov.

Vendar je svetovna konkurenca za neposredne tuje naložbe huda. Da bi jih privabile, so vlade po vsem svetu liberalizirale svoje politike tujih naložb, ustanovile agencije za spodbujanje naložb in večnacionalnim podjetjem zagotovile številne spodbude. Svetovna trgovinska organizacija je tik pred uvedbo novega mehanizma za spodbujanje tokov neposrednih tujih naložb: sporazuma o spodbujanju naložb za razvoj (IFDA).

Koncept mehanizma za spodbujanje naložb je bil prvič predlagan leta 2015. Po večletnih pripravah so članice Svetovne trgovinske organizacije septembra 2020 začele pogajanja, pri čemer so vodilno vlogo prevzele države v razvoju. Več kot 120 držav članic je besedilo sporazuma IFDA potrdilo novembra 2023, kar je hitrejši časovni okvir, ki poudarja, da morajo države v razvoju nujno privabiti neposredne tuje naložbe, da bi dosegle cilje trajnostnega razvoja (CTR).

Namen IFDA, ki je oblikovan po vzoru sporazuma Svetovne trgovinske organizacije o olajševanju trgovine, je zagotoviti državam v razvoju orodja za izboljšanje njihovega poslovnega okolja in olajšanje pritoka neposrednih tujih naložb.

Najpomembnejše dejavnike neposrednih tujih naložb lahko razdelimo v tri glavne kategorije. Prva vključuje ključne gospodarske dejavnike, kot so velikost domačega trga, hitrost rasti BDP in kakovost lokalne infrastrukture. Druga kategorija zajema zakonodajo in predpise, ki morajo biti dovolj popustljivi, da pritegnejo tuja podjetja, hkrati pa varujejo razvojne interese držav gostiteljic. Tretja pa vključuje prizadevanja za spodbujanje naložbenih priložnosti in podporo mednarodnim vlagateljem pri upravljanju njihovih projektov.

Medtem ko je izboljšanje gospodarskih razmer pogosto dolgotrajen proces, je izboljšanje učinkovitosti regulativnega okvira in krepitev spodbujanja naložb – dva dejavnika neposrednih tujih naložb, ki ju želi obravnavati sporazum – mogoče doseči razmeroma hitro. Pomembno je, da se IFDA izogne občutljivim vprašanjem, kot so dostop do trga, zaščita in postopki reševanja sporov med vlagatelji in državo. Namesto tega se osredotoča na štiri ključna področja: preglednost, upravne postopke, notranje predpise in trajnost. Za izboljšanje preglednosti sporazum, na primer, spodbuja sodelujoče države, da vzpostavijo enoten informacijski portal, prek katerega bodo objavljale zakone in predpise, povezane z neposrednimi tujimi naložbami. Tako bi bile informacije lažje dostopne zainteresiranim stranem in potencialnim vlagateljem.

IFDA ponuja orodja za racionalizacijo in pospešitev določenih upravnih postopkov, kot so regulativni postopki odobritve, pritožbe in redni pregledi. Spodbuja sodelovanje med pristojnimi domačimi organi in vzpostavlja svetovni forum za spodbujanje najboljših praks, s čimer podpira čezmejno sodelovanje. Za spodbujanje trajnostnih naložb in pomoč gospodarstvom v razvoju pri doseganju ciljev trajnostnega razvoja sporazum vključuje določbe, osredotočene na odgovorno poslovanje in protikorupcijske ukrepe.

Poleg tega IFDA državam v razvoju zagotavlja prožnost, saj jim omogoča, da določijo hitrost izvajanja reform, podaljšajo roke za izvajanje, zaprosijo za podaljšanje roka in dostop do tehnične pomoči ter se tako prilagodijo svojim edinstvenim okoliščinam in potrebam. S sprejetjem sporazuma sodelujoče vlade izrazijo svojo zavezanost k izvajanju domačih reform in povečanju privlačnosti kot lokacije za naložbe.

Vendar gospodarstva v razvoju, predvsem najrevnejše države na svetu, potrebujejo mednarodno podporo za doseganje teh ciljev. Zato IFDA vključuje mehanizem za ocenjevanje potreb, namenjen ugotavljanju in zagotavljanju potrebne tehnične pomoči. Več držav, med njimi Dominika, Ekvador in Grenada, je s podporo Mednarodnega trgovinskega centra Združenih narodov in Medameriške razvojne banke že začelo ta postopek. Da bi sporazum sodelujočim vladam zagotovil pomembne konkurenčne prednosti, bi morale članice Svetovne trgovinske organizacije, ki se mu še niso pridružile, to storiti.

Čeprav so se pogajanja o IFDA končala, ostaja ključni korak: vključitev sporazuma v pravila Svetovne trgovinske organizacije. Za to je nujna soglasna privolitev vseh njenih 164 članic. Ker pa sporazum nesodelujočim državam ne nalaga nobenih obveznosti, hkrati pa jim omogoča, da izkoristijo ukrepe za spodbujanje naložb, ki jih izvajajo sodelujoče države, ni bistvenih razlogov za nasprotovanje njegovemu sprejetju.

Zato Svetovna trgovinska organizacija na ministrskem srečanju v Abu Dabiju od 26. do 29. februarja lahko potrdi sporazum IFDA, in bi ga tudi morala. Države članice morajo izkoristiti to priložnost in sprejeti instrument, ki ponuja široko paleto praktičnih in učinkovitih orodij za pomoč državam pri privabljanju neposrednih tujih naložb in spodbujanju trajnostnega razvoja.

IFDA je tudi ključna preizkušnja za Svetovno trgovinsko organizacijo. Ali ta svetovni trgovinski organ lahko izpolni pričakovanja večine svojih članic, predvsem držav v razvoju? Ali lahko učinkovito deluje v času, ko je večstranska ureditev vse bolj obremenjena? Srečanje v Abu Dabiju bo dalo odgovore na ta vprašanja, v dobrem in slabem.

***

Karl P. Sauvant, višji sodelavec Centra za trajnostne naložbe na Univerzi Columbia.

Project Syndicate, 2024

www.project-syndicate.org