Tožílec

Iz glagola tožiti, o katerem bi se lahko na široko razpisali, saj njegovo druženje z drugimi besedami v povedi narekuje njegove pomenske razsežnosti – tožimo lahko nad nečim, zaradi nečesa ali tožimo koga in tožimo komu –, je mogoče narediti več izpeljank – tožilstvo, tožnik, tožilka, tožilec … zadnja je izbrana za vroči kostanj tega tedna. Prvotno, na osnovni glagolski pomen vezano besedo tožilec, ki označuje nekoga, ki druge nečesa obtožuje ali pa se pritožuje kar tako, sam sebi – nad bolečinami ali slabim počutjem, je v sodobnih besedilih povsem prekrila poklicna kvalifikacija. Tako so danes tožilci najprej tisti posamezniki in posameznice, ki kot državni pooblaščenci ob ugotovljeni kršitvi zakonodaje sprožijo sodni postopek in v njem tudi aktivno sodelujejo.

Pridevniška kolokabilnost besede tožilec se širi sorazmerno z vlogami, ki jih ta kot pooblaščenec opravlja – ob terminoloških »državni«, »okrožni«, »okrajni«, »vrhovni« ali »zasebni« je trenutno najbolj aktualen »evropski«, ki se nanaša na vzpostavitev Evropskega javnega tožilstva, v kolegiju katerega bodo delovali »delegirani tožilci« iz 22 sodelujočih držav. Njihova naloga je vzpostavitev mehanizmov za čezmejni nadzor nad javnimi naročili, pri katerih v Evropski uniji letno spolzi v roke koruptivnih državnih uradnikov, posrednikov in politikov za vsaj 50 milijard evrov evropskih sredstev. Pri postopku imenovanja tožilca in tožilke iz Slovenije, države, ki se na indeksu zaznave korupcije žal uvršča nezavidljivo – pod evropsko povprečje, pa se je zataknilo.



Jezikoslovci z mirno vestjo prepustimo komentiranje ravnanja slovenske politične in pravniške elite presoji poznavalcev ter le iz daljave ugibamo, kako bo država rešila »tožilsko krizo«, saj se načrtovani začetek delovanja evropskega tožilstva že neizprosno približuje.

Po drugi strani pa bi mesijanska politična misija, ki skuša precej drvarsko uravnotežiti politična in družbena neravnovesja, ki jih najbrž res realno občuti, a žal tudi soustvarja, občasno potrebovala tudi humanistično razsvetlitev duha. Trenutne družbene razmere namreč niso unikaten pojav, čeprav zaradi tega niso niti manj pomembne niti manj zaskrbljujoče. Naše sobivanje bi bilo zato znosnejše, če bi v pomanjkanju medsebojnega zaupanja ponotranjili tudi spoznanja generacij pred nami. V opisanem kontekstu se tako kar ponuja misel dunajskega bidermajerskega komediografa Johanna Nepomuka Nestroya, ki pravi: »Če kočijaž dobro vidi, bo tudi s slepimi konji prispel do cilja.« Misel, ki bi jo kazalo kdaj tudi obrniti: »Če konj pozna pot, je tudi kočijaž lahko slep.« Povsem človeško pa si lahko želimo tudi, da se ne bi znašli na kočiji, ki zaradi slepote kočijaža in konjev ter pomanjkanja vizije obtiči na mestu ali, še huje, zaide.

***
Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša).