Tisti, ki ne pozdravljajo

Od malega nas učijo, da je treba ljudi pozdravljati – tiste, ki jih poznamo, pa po domači vasi, v hribih tudi neznance ... – in pričakuje se, da pri določenih letih vsakdo usvoji lekcijo: pozdravi oziroma vsaj odzdravi, saj je to človekova dolžnost, kdor ne odzdravi, pa pokaže (najmanj) svojo neolikanost. Pustimo trenutke, ko imamo res slab dan in se nam še pozdraviti zdi naporno ali ko imamo glavo tako polno obveznosti oziroma idej, da smo zatopljeni sami vase in spregledamo mimoidočega ... To vsak razume, vsakemu se zgodi, danes še sploh.



Se pa sprašujem, kaj razmišljajo ljudje, ki jih vsak dan srečaš, pa nikoli ne odzdravijo, četudi je to srečanje iz oči v oči, torej ni dileme, komu je pozdrav namenjen. Na živce jim greš, ker jih motiš pri pomembni kontemplaciji, si mislijo, kdo zaboga je ta oseba, ki še kar pozdravlja (zdi se celo, da vsakič bolj poudarjeno in glasno – priznam, to je že kar moja mala zabava), zakaj ne pride k pameti in ne odneha?! No, prav mogoče je, da si ne mislijo nič, ker so samozadostni oziroma pripravljeni namenjati pozornost le peščici »svojih«, pa se sam dajaj s svojim zaradi spregledanosti užaljenim egom!



Vendar včasih ravno prijazen in pozoren pozdrav mimoidočega ustavi (miselno) norenje, prinese olajšanje, rešitev pa tudi dobrodejni občutek sprejetosti. »Poskusimo narediti to družbo res družbo, ne bodimo zgolj polje osamelcev!« je v novoletni poslanici v Nedelu lepo strnil Boštjan Gorenc - Pižama. Zato se odmotajmo iz samozaščitnega ovoja, odprimo svoja polkna malo bolj na široko, da vidimo pred sabo tudi sočloveka in ne zgolj tal pod nogami, in si že danes zaželimo »dobro jutro, dober dan!«.