Sámotestíranje

Včasih se zgodi, da nam slovarji na portalu Fran odgovora ne ponudijo takoj, ampak se moramo zanj malo potruditi. Beseda samotestiranje, ki smo jo v zadnjem tednu slišali neštetokrat, se je doslej izmuznila temu, da bi jo jezikoslovci zaznali in uslovarili kot samostojno iztočnico. Pojavi pa se kot sestavina termina in vitro diagnostični medicinski pripomoček za samotestiranje v Farmacevtskem terminološkem slovarju. Od sorodnih besed v SSKJ2 najdemo na primer besedo testiranje, še bolj pa nam je v pomoč Sprotni slovar slovenskega jezika, ki je že zabeležil glagol testirati v pomenu 'opraviti postopek za ugotavljanje prisotnosti povzročitelja bolezni ali določene snovi, učinkovine'.

Beseda samotestiranje vsekakor ni nova – besedilni korpus Gigafida 2.0 je posamezne primere zabeležil že pred več kot dvajsetimi leti –, le njena frekvenca v splošnem jeziku do zdaj ni bila visoka. V ospredje je prišla zlasti pretekli teden, ko so se razplamtele razprave o samotestiranju otrok v šolah. Čeprav je samotestiranje s hitrimi antigenskimi testi vsakdan mnogih sodržavljanov, smo se s paličkami in s tem, kam vse bi si jih lahko potencialno vtaknili nespretni otroci, množično začeli ukvarjati šele v trenutku, ko se je prej toplo priporočeno samotestiranje premaknilo iz zavetja doma v šole. Kaj pa, če bi se vsi skupaj raje potrudili, da bi se beseda samotestiranje vrnila v svoje običajne frekvenčne okvire?

***

Rubrika nastaja v sodelovanju z ZRC SAZU (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša), avtorica: dr. Mojca Žagar Karer.