Princesa, ki nikoli ne bo kraljica

Do rojstva svojega mlajšega bratca, princa Andrewa je bila princesa Ana druga v vrsti za prestol Združenega kraljestva, do danes pa je zdrsnila že na 14. mesto in je pri 70. letih skoraj brez možnosti, da bi kdaj postala kraljica. Pred njo imajo prednost njeni bratje, njihovi otroci in vnuki, saj so zakon o nasledstvu iz leta 1701, po katerem moški potomci nimajo več prednosti pred njihovimi sestrami, spremenili šele pred nekaj leti in tako nove pravice, ki niso več omejene na spol, lahko uživa šele princesa Charlotte.

Ana tudi sicer slovi kot ena najbolj prizemljenih princes, vsaj tako je prepričan eden od kraljevih poročevalcev, Richard Palmer. Če se ne bi rodila na dvoru, bi bila inženirka. Jutri bo praznovala 70. rojstni dan. Minuli konec tedna so se na facebook profilu britanske kraljeve družine posvetili edini hčerki kraljice Elizabete II. in princa Philipa oziroma njenemu bližajočemu se življenjskemu jubileju z objavljanjem njenih otroških in mladostnih fotografij, toda pandemija koronavirusa je tudi to članico prikrajšala za nekaj tradicionalnosti.



Že na začetku poletja so odpovedali sprejem za predstavnike organizacij, ki jih podpira, odpovedana oziroma preložena v neznano prihodnost je njena rojstnodnevna zabava v Buckinghamski palači. Zaradi zdravstvene varnosti prostovoljnih zvonarjev pa so povrhu odpovedali še tradicionalno potrkavanje v Westminstrski opatiji, ki je v navadi ob rojstnih dnevih in obletnicah najpomembnejših članov kraljeve družine. Vprašanje, ali bo zvonove v svojo čast letos lahko slišal vsaj princ Charles, ki rojstni dan praznuje novembra.

Dokumentarec, posebna številka revije Country Life

Medtem ko naj bi Ana rojstni dan, vsaj tako je napovedala v aprilskem intervjuju za modno revijo Vanity Fair, proslavila med jadranjem ob zahodni obali Škotske z možem sirom Timothyjem Laurenceom, kakor to običajno počne vsako poletje – tedaj se vsaj enkrat na leto počuti popolnoma sproščeno – pa se tako ali drugače vrstijo pokloni v njeno čast. Pri britanski televizijski mreži ITV so jo počastili z 90-minutnim dokumentarcem Anne: The Princess Royal At 70 (Ana: kraljevska princesa pri sedemdesetih), ki so ga predvajali že konec julija.



Leto dni so jo spremljali s kamerami tudi v zasebnem življenju ter se pogovarjali s sinom in hčerko, možem in prijatelji, sama pa je med drugim pripovedovala, kako so jo leta 1974 poskušali ugrabiti in kako je učila svojo mater uporabe zooma med karanteno. Princesini prijatelji so razkrili, da si je želela biti videna kot običajno dekle; naziv kraljevska princesa je dobila šele leta 1987. Običajno otroštvo si je želela tudi za svoja otroka, Petra in Zaro Phillips, zdaj poročeno Tindall, zato je zavrnila njuna kraljeva naziva. Glede svoje dvojnice v Netflixovi seriji Krona Erin Doherty, ki je izjavila, da za njeno frizuro porabijo po dve uri, je resnična Ana dejala: »Kako to? Meni vzame le 10 ali 15 minut.«

Ob okroglem rojstnem dnevu so jo pri reviji Country Life povabili k julijski številki kot gostujočo urednico, kot so njenega starejšega brata princa Charlesa predlanskim, ko je prav tako slavil enako visok osebni jubilej. V kolumni Waste not, Want not (Ne smetiti, ne si želeti) je zapisala, da je zmanjševanje količine odpadkov nekaj, s čimer lahko vsakdo pomaga planetu, pozvala je ljudi, naj bodo skrbni pri porabi, tudi energije, in naj pripomorejo k ohranitvi prihodnosti na podeželju. Med stvarmi, ki jo zelo motijo, je navedla še nezakonita odlagališča, ter se zahvalila staršem, da so ji vcepili ljubezen do narave.
 

Podeželsko dekle

Princesa Anne Elizabeth Alice Louise se je rodila 15. avgusta leta 1950 v londonski kraljevi rezidenci Clarence House, njena mati pa je bila okronana za kraljico, še preden je dopolnila tri leta. Izobraževala se je v Buckinghamski palači in je velik del otroštva preživela na posestvu gradu Windsor, leta 1963 je odšla na šolanje v šolo Benenden v Kentu. Že v najstniških letih je sodelovala pri kraljevih dolžnostih. Javnosti je začela služiti pri osemnajstih, njena prva uradna dolžnost je bilo odprtje izobraževalnega centra v Shropshiru leta 1969. Od takrat je vzpostavila stalne odnose s celo vrsto dobrodelnih organizacij in organizacij Commonwealtha in je ena najbolj dejavnih članov kraljeve družine.



Novembra leta 1973 se je poročila s stotnikom Markom Phillipsom v Westminstrski opatiji in se z njim preselila na podeželski dvorec Gatcombe Park v grofiji Gloucestershire, ki ga je kupila kraljica leta 1973 za njuno družino. Njen dom je ostal tudi po tem, ko se je leta 1992 kot prva izmed kraljičinih otrok ločila. Zdaj tam živi z drugim možem, Timom Laurenceom, tam jo obiskujejo njene štiri vnukinje, Savannah in Isla Phillips ter Mia in Lena Tindall, z njimi uživa v igranju na prostem ali jahanju. Mimogrede, ena od princesinih mladostniških ljubezni je bil Andrew Parker Bowles, prvi mož vojvodinje Cornwallske Camille.

Pomen gibanja na prostem in na svežem zraku ter varovanje narave in lokalne dediščine promovira tudi med obiski šolarjev in učiteljev, kamor se pripelje kar sama z modrim range roverjem, brez šoferja in brez kraljevih fanfar. Čeprav ji mlajša generacija sorodnikov in primoženih članic ter priženjenih članov jemlje pozornost v medijih, je ena najbolj dejavnih članic kraljeve družine in, kot je zapisal kraljevi poročevalec Daily Expressa Richard Palmer, najbolj zaslužna za tesne vezi monarhije z običajnimi ljudmi. Lani je imela 506 srečanj in dolžnosti, le petnajst manj od prestolonaslednika Charlesa. Govore si sama piše in se zvečer vedno poskuša vrniti na domače posestvo.
 

Nominirana za Nobelovo nagrado za mir

Sodeluje z več kot 300 dobrodelnimi organizacijami, organizacijami in vojaškimi polki v Veliki Britaniji in zunaj nje, marsikatero je pomagala ustanoviti (The Princess Royal's Trust for Careers, zdaj Carers Trust, Transaid in Riders for Health), največ časa in angažmaja pa porabi za podporo dobrodelni organizaciji Save the Children, ki ji predseduje od leta 1970. Za svoja prizadevanja pri izboljšanju življenja otrok je bila pred dvajsetimi leti nominirana za Nobelovo nagrado za mir. Kot članica britanske konjeniške reprezentance, ki je tekmovala na olimpijskih igrah v Montrealu leta 1976 (bila je prva članica kraljeve družine s tekmovalno udeležbo na olimpijskih igrah), svoje športne izkušnje deli tudi v Mednarodnem olimpijskem komiteju, ki se mu je pridružila že leta 1988.



Kot predsednica organizacijskega odbora olimpijskih iger v Londonu leta 2012 je v Atenah uradno prevzela olimpijsko baklo, nazadnje pa podelila srebrno kolajno svoji hčeri Zari, ki je tako presegla mamine športne uspehe. Princesa Ana je na evropskih prvenstvih osvojila dve srebrni in eno zlato kolajno, leta 1971 so jo na BBC izglasovali za športno osebnost leta.
 

Tudi modna ikona

V kraljevem gospodinjstvu slovi kot dobro obveščena, ne boji se pokazati nezadovoljstva, ko gre kaj narobe, in se ne trudi biti všečna, kot so predstavniki mlajše generacije. Čeprav ji niti mediji niso vedno naklonjeni – navsezadnje je bila obsojena in je priznala krivdo, ko je eden od njenih psov napadel dva otroka, po večkratnem prekoračenju hitrosti so ji tudi za mesec dni prepovedali vožnjo. Velja za osorno in ošabno, a kraljevi poročevalec Richard Palmer jo opisuje kot očarljivo.

Četudi se z otroki, ki jih obiskuje, ne objema kot Meghan, niti se ne priklanja kot lady Diana ali Kate Middleton, pa prav tako kot vse naštete slovi kot modna ikona, vsaj tako je prepričan urednik britanskega Voguea Edward Enninful. »Princesa Ana je resnična modna ikona in je bila zavezana trajnostni modi, preden smo sploh vedeli, kaj to pomeni. Ima brezčasen slog in zna nositi krojena oblačila bolje kot kdorkoli drug, ki se ga lahko spomnim. Sama nase gleda bolj omalovaževalno,« so zapisali v reviji Vanity Fair.



»Recikliram, ker sem skopuška. Še vedno poskušam kupovati materiale in jih sestaviti skupaj, ker mislim, da je to bolj zabavno. Prav tako podpiram tiste, ki v tej državi še vedno proizvajajo. Ne smemo pozabiti, da imamo veščine in da še vedno obstajajo fantastični proizvajalci.« Kot predsednica združenja modne in tekstilne industrije v Veliki Britaniji rada promovira britanske oblikovalce in zelo redko kupi kaj, kar ni narejeno v Združenem kraljestvu. Njena šibka točka je znamka oblačil in tekstila Harris Tweed, saj ji je najpomembneje, da je ob koncu dneva videti popolnoma enako, kot je bila zjutraj. Zaradi kopice opravkov rada nosi praktična oblačila.

Njen biograf Brian Hoey poudarja tesno vez z očetom princem Philipom in njuno medsebojno občudovanje, spoštovanje ji izkazujejo tudi bratje. Vedno je ostajala v ozadju in se dobro zaveda, da je na koncu vrste za prestol. »Že od mladih nog sem vedno sprejela vlogo druge v vsem,« je dejala nekoč.