Prašiča imajo za maskoto, zajce razdelijo otrokom

Viktor je maskota socialne kmetije Korenika v Šalovcih in se tega očitno dobro zaveda. S svojimi štiristo kilogrami ta krškopoljec po vse dneve leži v svoji senčni utici in samo občasno potiho in zadovoljno zakruli. Le ob jutrih vstane, se počasi sprehodi po ogradi, povalja v majhni blatni mlaki, se naje in znova leže v utico. Jurij, eden od štirinajstih udeležencev Korenikinega otroškega doživljajskega tabora, pozna njegovo zgodbo.

»Viktorja so na kmetiji zredili za zakol, toda ko so ga hoteli naložiti na tovornjak in odpeljati v klavnico, je potrgal vse verige in se uprl. Niso ga mogli naložiti, zato so se odločili, da bo ostal na kmetiji in bo maskota. Ker je zmagal, so mu dali ime Viktor, zmagovalec,« pripoveduje deček, čigar najljubša žival na Koreniki je prav Viktor. ​Jurij in Viktor sta pravzaprav že stara znanca, saj je bil Jurij letos že četrto leto na Korenikinem taboru, Viktor pa je na kmetiji že skoraj desetletje.



Gostobesedni Zoji pa so ljubši zajčki, še posebno majhni puhasti mladički. »Lepo nam je tu. Igramo se igre, božamo zajčke, kartamo, vmes se tudi kdaj spremo ...« je hitela pripovedovati in hvaliti počitniške dneve na Koreniki. Drugi so ji pritegnili, le pri najljubših živalih se niso mogli poenotiti. Nekaterim je bil namreč ljubši od zajčkov star, umirjen in prijazen konj Grom, drugi so najraje zavili k mlademu, trmoglavemu kozličku Martinu ali pa k ovcam in njihovim trem čisto svežim, dva tedna starim jagenjčkom, ki še niti imen niso dobili.
 

Sami so si pripravili kosilo

Ob našem obisku prejšnji teden sicer ni bilo veliko časa za zajčke in druge živali, kajti torki na Korenikinih taborih so rezervirani za kuhinjo. Otroci si na ta dan sami, seveda pod vodstvom in s pomočjo vodje taborov Nevenke Zrim in kuharic, pripravijo kosilo. »Pico smo spekli in odlična je bila. Pet kosov sem je pojedla,« je bila spet najglasnejša Zoja. Drugi so pritegnili, da je bila pica boljša kot v kakšni piceriji, saj je bila njihova. Sicer pa kuho raje prepuščajo kuharicam, ki res izvrstno opravljajo svoje delo, so se strinjali vsi, sami pa se raje potikajo po kmetiji, poskrbijo za živali, če dopušča vreme, se okopajo v bazenu, čebljajo ob mizi v debeli senci oreha na dvorišču domačije Rotceni, en dan gredo na raziskovalni pohod ob Hodoško jezero in sploh preživljajo počitniške dni, kot so jih nekoč otroci na vasi.



»Letos je zanimanje za naše petdnevne tabore posebno veliko. Morda so se otroci naveličali omejitev zaradi epidemije in tega, da so morali biti veliko doma, morda je tudi staršem zmanjkalo dopusta in nimajo varstva – skratka, od osmih izmen za po štirinajst otrok smo jih pet, do konca julija, že davno zapolnili, v treh avgustovskih pa je še nekaj prostora. Otroci radi prihajajo, nekateri, kot na primer Jurij, se vračajo že več let, prihajajo pa večinoma iz Murske Sobote in okolice. Kličejo tudi starši iz oddaljenejših delov Slovenije, toda ker na kmetiji nimamo prenočišč, otroci ne ostajajo tu, ampak se vsak dan vozijo z našim prevozom ali s starši, tako da bolj oddaljeni za zdaj ne morejo prihajati,« je opisala Nevenka Zrim.
 

Na kmetiji niso samo otroci

​A vsakdanjega živžava na Koreniko ne prinašajo samo otroci, ki so v taboru, saj ta socialna ekološka kmetija že dolgo skrbi za zaposlitev in delovno rehabilitacijo ranljivih skupin ljudi, na njej pa deluje tudi večgeneracijski center Štorklja, ki bo kmalu dobil nove prostore na pred časom odkupljeni in prenovljeni bližnji kmetiji. Tako poleg otrok vsak dan na kmetiji vrtnari, kmetuje, kuha, mizari, predeluje sadje in zelenjavo ali počne kaj drugega kakšnih petdeset ljudi. Nekateri od njih skrbijo tudi za živali, ki jih imajo otroci tako radi. To so ovce, koze, race, kokoši, zajci, mačke, konj, in ker je Korenika tudi del slovenske mreže Ark kmetij, imajo tu tudi nekatere slovenske avtohtone pasme živali, kot so cikasto govedo, krškopoljski prašiči, štajerska kokoš in kranjska čebela.



Vendar razen krškopoljcev, ki jih redijo tudi za naročnike za predelavo v kakovostne mesnine, drugih živali ne redijo zaradi mesa, ampak predvsem zaradi obiskovalcev in otrok. »Tudi zajcev ne uporabljamo za meso, ampak mladiče pogosto razdelimo tistim otrokom, ki imajo doma primerne razmere, da jih imajo lahko za ljubljenčke,« je povedala Nevenka Zrim. Dohodek namreč kmetija poleg subvencij in projektnih sredstev ustvarja predvsem z ekološko pridelavo in predelavo vrtnin, zelišč in žit. Njihove vložnine, začimbne mešanice, sušeno sadje in zelenjavo, sokove in še kaj je že mogoče kupiti v več specializiranih prodajalnah po Sloveniji, od nedavnega pa tudi v nekaterih prodajalnah ene od velikih trgovskih verig. Veliko svojih pridelkov in izdelkov prodajo tudi na sami kmetiji, saj jih obiskujejo organizirane skupine in posamezniki, ki si poleg ogleda kmetije z zeliščnim in zelenjavnim vrtom lahko privoščijo kaj iz njihove kuhinje ali pa samo za posladek pristno prekmursko gibanico ali »retaš«, zavitek. Korenika, ki zdaj obsega že tri sosednje nekdanje kmetije, tako ves čas vrvi od življenja.