Mel Kovic, 26-letni duhovnik: Trgovski talent sem uporabil za »prodajo« upanja

Tokratni gost podkasta Na robu je 26-letni Mel Kovic, novopečeni duhovnik iz koprske nadškofije. Prihaja iz Mirna pri Novi Gorici in je starejši sin lokalnega trgovca. Namesto da bi prevzel domače podjetje, se je odločil za drugačno pot – duhovništvo. Njegova odločitev, kot pravi, izvira iz globokega notranjega klica in prepričanja, da svoje talente lahko najbolje razvije v službenem odnosu z ljudmi in Bogom.

»Včasih se malo pohecam, da Bog najboljše vzame zase. Ko te Bog pokliče, se temu preprosto ne moreš upreti. Zlasti ker nas pozna in pritisne na prave tipke,« je povedal Mel Kovic.

V dveh letih srednje šole je spoznal, da njegove življenjske ambicije niso skladne z družinskim poslom. Tako je svojo odločitev zaupal takratnemu župniku Cirilu Metodu Ceju, ki ga je pri tem odločno podprl. Kovič poudarja, da je bila podpora ključna pri njegovi poti v bogoslovje in pozneje v semenišče.

Njegovi talenti in strast za delo z ljudmi so se nenehno potrjevali. »Največje veselje mi prinaša delo z ljudmi – maševanje, spovedovanje, delitev zakramentov. Mislim, da imam dar govorništva, saj znam nagovoriti ljudi. Ta talent sem namesto s prodajo povezal z duhovništvom, v katerem lahko vodim ljudi k Bogu. Z malo humorja rečem, da sem trgovski talent, ki sem ga podedoval doma, uporabil za 'prodajo' upanja.«

Pri pogovoru o meditaciji in molitvi je Kovic poudaril razliko med krščansko molitvijo in drugimi duhovnimi praksami. »Krščanska meditacija in molitev ob Božji besedi te prav tako umirita, vendar imata globlji namen. Pri meditaciji človek išče notranji mir, pri molitvi pa odnos z Bogom. Največja podobnost je, da v obeh primerih človek išče nekaj presežnega, vendar gre pri molitvi za odnos, za sprejemanje svoje ljubljenosti in priznanje, da smo Božja podoba.«

Z Melom Kovicem smo v podkastu govorili tudi o razlikah med molitvijo in meditacijo ter drugimi duhovnimi praksami. FOTO: Luka Maček

Ključno je tudi, da stremimo k sreči – ne le svoji, temveč tudi sreči ljudi okoli nas. Kako bi lahko bil resnično srečen, če vidiš, da tisti, ki jih imaš rad, trpijo? To preprosto ni mogoče. Osredotočenost zgolj nase, prek manter in vizualizacij tega, kako bi ti bilo bolje, lahko vodi v pozabo na druge. Bistvo krščanstva pa je prav v tem, da vedno postaviš druge pred sebe. Tudi Kristus je postavil druge pred sebe, ko je za nas daroval svoje življenje na križu.

Ena temeljnih vrednot je tudi ponižnost, pravi sogovornik. »Ponižnost, da si priznaš, da si majhen, da ne zmoreš vsega sam. Ko se z iskrenostjo in odprtim srcem obrneš k Bogu – morda v trenutkih spovedi – preprosto priznaš: Gospod, sam ne zmorem. Potrebujem tvojo milost in tvojo pomoč, da bom zmogel naprej, da bom svoje življenje živel bolje.«

Pomembno je, da človek ne obupa. »Pogosto se zgodi, da prehitro vržemo puško v koruzo in se predamo malodušju. A obup nas vodi v le še večjo temo. Če pa vztrajamo in se borimo proti tistemu, kar nam škoduje ali škoduje drugim, se življenje postopno začne izboljševati. Prav v tem prizadevanju postajamo močnejši. Vsak majhen korak naprej je zmaga, ki nas vodi bliže k Bogu, k sebi in k sreči, ki jo želimo deliti z drugimi.«