Ko Trbovelj ne bo več, bo Prometej še tu

Še dobre tri tedne, in Trbovlje se bodo z likvidacijo Rudnika Trbovlje-Hrastnik tudi uradno poslovile od več kot dvestoletne tradicije rudarstva. Rudarjev mesto že lep čas nima več. Zato pa je na bližnji vzpetini dobilo – Prometeja, več kot osemmetrsko in 9,5-tonsko spominsko plastiko iz jamskega železja in z utripajočim srcem iz premoga – poklon rodovom, ki so v premogu pustili kri, znoj in solze.

Pred leti se je zdelo, da rudnik, ki nepreklicno odhaja v zgodovino, za seboj ne bo pustil nič od tega trojega. »A če princip kri, znoj in solze obrnemo v pozitivno smer, moramo priznati, da je to princip, ki vse, ki smo rojeni v teh dolinah in tu živimo, označi z vsemi vrednotami, ki jih v 21. stoletju še kako manjka: s solidarnostjo, pripravljenostjo pomagati, skratka z vsem tistim, kar v Zasavju imenujemo kameratšaft,« pravi akademski kipar in Prometejev »stvarnik« Zoran Poznič. Prometej zato ni le spomenik, ampak je tudi opomnik, da generacije, ki prihajajo, ne pozabijo teh vrednot, tega dobrega, kar nosi težki poklic rudarja …



Grško ime za novega zasavskega junaka, v katerem je tudi do 150 let stara tehnična dediščina Rudnika Trbovlje-Hrastnik (RTH), ki ni končala v velenjskem premogovniku ali v plavžih štorske železarne, ni naključje. Poznič vleče vzporednico: »Kot je Prometej bogovom ukradel ogenj in ga dal ljudem – zaradi česar je bil obsojen na večno trpljenje -, tako je Zasavje plačalo visoko ceno, da so ljudje imeli luč in energijo.«

Prometej bo nova luč

Na zadnji dan letošnjega leta bo rudarstvo kot panoga v Zasavju tudi uradno dokončno ugasnilo. A luč bo ostala. Prometej bo nova luč in nova točka samozavesti, ponosa in pripadnosti tukajšnjih prebivalcev ne samo v prenesenem pomenu, kot simbol svetlejše prihodnosti, temveč tudi fizično, saj bo širil dvojno svetlobo: osvetljen bo od znotraj in imel bo naglavno luč, ki bo žarke z Ostrega vrha, kjer domuje, pošiljal na drugo stran mesta, na rudniški jašek na Gvidu. Uperjen bo v rudarski grb na stolpu. »Nobenih ovir več ni, da kip ne bi pošiljal luči dolini,« zagotavlja Poznič.



Glede notranje razsvetljave pa dodaja: »Ta je v resnici umetnost možnega. Različne uredbe o svetlobnem onesnaževanju namreč prepovedujejo zunanje osvetlitve, ki sežejo več kot meter in pol navzgor. Zato je bila edina logična rešitev, da se kip iz tisoč različnih delčkov osvetli od znotraj, tako da svetloba niti ne bo toliko sijala v prostor, ampak ga bo modro osvetlila ponoči.« Za zdaj je Prometej še skrbno zavit v folijo in kljub napovedi, da bo luč na Ostrem vrhu ugledal na dan zavetnice rudarjev svete Barbare, to je 4. decembra, bo moral počakati boljših, postkoronskih časov, da se razvije v to, kar so mu snovalci namenili: v novo zasavsko srečevališče ali punto d'incontro.

Črno srce in ranjeno stopalo

Do takrat bo mirovalo tudi njegovo »črno« srce, delo zagorske umetnice Marjete Hribar, ki se je že pred leti proslavila z izdelovanjem nakita iz premoga. Prometejevo premogovno srce, težko okrog petindvajset kilogramov, za katerega so »štuke« prispevali prebivalci Zasavja, del pa ga je v »svoji« premogovni žili Hribarjeva nabrala sama, je zasnovala na moško-ženskem principu, zato je tudi sestavljeno iz dveh polovic. Prva polovica, pravi, je za vse moške – sinove, očete, dede, ki so se znojili pod zemljo, druga polovica predstavlja zasavske ženske – matere, žene in hčere, ki so podpirale tri vogale domov in katerih srca so zaradi misli kaj pa, če se ne vrne? vsak dan za trenutek zastala …



Upati je, da bodo do slavnostnega odkritja Prometeju »pozdravili« tudi poškodbo stopala, ki jo je staknil na poti na Ostri vrh. Transport osemmetrske skulpture je bil namreč zelo zahteven logistični zalogaj. Skulptura je nastajala v proizvodni hali kakšen kilometer stran, v trboveljskem podjetju Kovit. Od maja je vsak dan pridobivala na kilogramih in na višini.

Poznič opisuje proces njenega nastajanja: »Deli železnega Prometeja so iz štirih virov. Glavni deli, ki so varjeni in pritrjeni na osnovno pocinkano konstrukcijo, za katero strokovnjaki zagotavljajo, da je večna, so iz RTH. Nekaj smo jih našli na deponiji v Hrastniku, nekaj pri nekdanji separaciji premoga v Trbovljah, nekaj pa je ostalin naravnost iz jam. Ogromno delov so prinesli ljudje: ogromno majhnih kosov tehnične opreme od delov stojk, do delov različnih aparatur in celo jamskih vozičkov. To so prinašali zbiratelji, ljudje z občutkom za tehnično dediščino, pa tudi tisti, ki so kakšnega od materialov imeli vgrajenega v kurnikih. Tretji vir je novo železje, povezovalni trakovi in plošče, ki so mi jih pomagali narezati in variti v Kovitu. Četrti vir je elektronska novomedijska oprema, ki bo skulpturi dala zadnji, odločilni pečat. Mislim na sončno elektrarno, 360-stopinjske kamere, povezave z internetom, povezave s principom razširjene realnosti …«

Slovo, kot si ga rudarji zaslužijo

Mesto, kjer Prometej stoji, je ena najboljših razglednih točk Trbovelj, ki omogoča tudi zajem slike skoraj celotnega mesta. To je tudi osnova, da bodo lahko v virtualnem svetu trboveljski resničnosti dodali aplikacije in z njimi odprli poti in vrata v različne objekte v mestu.



S Prometejem se Trbovlje dostojno poslavljajo od industrijske preteklosti, ki je pustila prenekatero grenko sled tako na okolju kot v ljudeh. Kot je spomladi na predstavitvi projekta dejal Prometejev idejni oče in direktor RTH v 90. letih prejšnjega stoletja Ivan Berger, so »naši predniki z lastnimi žulji in znojem postavili temelje trem mestom, ki se iz nekdaj rudniških mest spreminjajo v visokotehnološka in napredna«. Enako mukotrpno delo, kot je bilo »graditi« temelje zasavskim dolinam, je tudi prestrukturiranje teh temeljev, ki po tridesetih letih marsikje še ni končano ....

Dobro je prestal pot med Trbovljami in Celjem

Izdelavo in postavitev kipa skupaj z odkupom tisoč kvadratnih metrov zemljišča in drugimi stroški ocenjujejo na 60 tisočakov. Poznič ocenjuje, da je v Prometeju vloženega »toliko dela, kot če bi pet ljudi pol leta hodilo v službo vsak dan«: »Zavedati se moramo, da je ves postopek trajal tri leta in pol in da je rezultat triletnega iskanja, pomerjanja, vlačenja, prevažanja, shranjevanja, zaščite, nabiranja, raziskovanja ponudnikov, nabiranja po deponijah, izdelovanja modela, izračuna statike …«



Prvotno naj bi Prometej stal petnajst tisočakov manj. Kot pravi Poznič, so ga podražile zahteve, na katere v začetku ni računal: »Kot kipar sem rekel, vraga, v treh kosih ga bomo zvarili doma, na Gvidu, potem pa bomo prosili Slovensko vojsko, da nam ga pripelje na Ostri vrh, da ga tam doknčamo. Ko sem logistiko in plan dela razložil skupini sodelavcev, so me takoj postavili na realna tla. Osnovna konstrukcija, ki smo jo potem zvarili v en osemmetrski kos in na katero so privarjeni vsi manjši kosi železja, je morala seveda še v celjsko pocinkovalnico, precejšen strošek pa je bila tudi izdelava temelja.« Betonski podstavek tehta 65 ton in je ena najtrdnejših konstrukcij trboveljske doline. »Ko Trbovelj ne bo več, bo ta fundament še kar stal,« je prepričan Poznič.

Igra vesolja z dnevom svete Barbare

Zanimivo, kako se zna včasih poigrati vesolje. Kako zna poskrbeti za »štrajk«, ko ta nikomur več na misel ne pride. Epidemija novega koronavirusa je preprečila odkritje Prometeja, načrtovano za 4. december 2020. Tudi na 4. december davnega leta 1891 v Trbovljah ni šlo vse gladko: zgodil se je »divji štrajk«, preprečila ga je »višja sila«.



Janko Orožen v kultnem zasavskem delu Zgodovina Trbovelj, Hrastnika in Dola piše: »Prva predigra za drugo veliko rudarsko stavko je bil nek incident, ki se je dogodil v Trbovljah na praznik svete Barbare 1891. Dva delavca sta se po ravnateljevem poročilu nedostojno vedla, bila sta odpuščena. Isto se je zgodilo z dvema drugima, ki sta se potegnila za njiju. Nato je začel del delavcev stavkati, zahtevajoč, naj se odpuščeni zopet sprejmejo v službo. Organizacija je to 'divjo stavko' ustavila, ker se je pripravljala na resnejšo akcijo.«

Prav tako, »resnejšo akcijo«, ob odkritju Prometeja napovedujejo tudi v Trbovljah: promenadni koncert Slovenske filharmonije z zborom rudarskih godb. Da je le spet ne ustavi »višja sila« ...